Digitalno smetišče

Večina uporabnikov sodobne elektronike se verjetno nikoli ne vpraša, kaj se zgodi z njihovimi odsluženimi mlinčki, ko se enkrat pokvarijo, oziroma pogosteje - postanejo zastareli. Tako ali drugače odslužene elektronike se letno nabere med 20 in 50 milijoni ton, večina pa je konča v razvijajočih se državah. Odvoz e-smeti kam drugam se splača, saj je odlaganje le-teh na primer na Kitajskem, v Indiji ali Nigeriji do desetkrat ceneje, kot odlaganje doma, kjer takšno početje običajno ureja zakonodaja.

Taki kupi digitalnih odpadkov za domačine predstavljajo vir zaslužka, saj so bogati s tržno zanimivimi kovinami. Računalniške odpadki vsebujejo 17 krat več zlata, kot ruda, iz katerega jo pridobivajo. Posebej veliko je seveda tudi bakra - do 40 krat več, kot v enaki količini bakrove rude, ne manjka tudi aluminija. Novodobni rudarji s sežiganjem teh odpadkov pridobivajo surovine, kar jim prinese od 2 do 4 dolarja zaslužka dnevno, dejavnost pa marsikje zaposluje tudi nezanemarljivo število ljudi.

Omenjeni sodobni rudniki imajo seveda zelo negativen vpliv na okolje - pri sežigu odpadkov se v okolje sproščajo strupene snovi in težke kovine. Med najbolj nevarnimi stranskimi produkti novodobnega rudarjenja so svinec, živo srebro in kadmij, posledice pa so onesnažena prst, zrak in voda ter ne preveč blagodejni učinki na zdravje rudarjev.

Celotno fotozgodbo si lahko ogledate na strani Foreign Policy, izvirna novica se nahaja na Slashdotu.