O stroških retencije prometnih podatkov

Ko smo že pri stvareh, ki bi jih naša policija imela v zakonu: prihodnji teden bo leto dni, odkar je naše Ustavno sodišče razveljavilo določbe ZEKom-1 o obvezni hrambi prometnih podatkov in operaterjem ukazalo takojšnji izbris retencijskih baz. Vse od takrat si je policija želi nazaj. Dobri trije meseci hrambe podatkov o vseh klicih (tako dolgo jih operaterji sami držijo zavoljo izdaje in reklamiranja računov) ji očitno ne zadostujejo. Letošnji program dela Ministrstva za pravosodje (stran 11) tako predvideva uzakonitev "ustavno-skladne ureditve področja pridobivanja prometnih podatkov" v Zakon o kazenskem postopku, seveda ob boku "že ob prejšnji noveli predvidenih novih prikritih preiskovalnih ukrepov".

Jesen bo torej še pestra. Bo pa naša vlada tokrat najbrž že morala računati s tem, da bo stroške ponovne vzpostavitve retencijskih baz ter tudi stroške servisiranja vsakokratnih zahtevkov za vpogled tokrat treba plačati. Taka je norma v tujini, in večina naših operaterjev že je - ali kmalu bo - v tuji lasti.

In te postavke se lahko hitro naberejo. Zelo zanimiv članek na Vice se ukvarja z oceno, koliko točno bodo Otočani v prihodnjih deset letih plačali za vse vladne želje po retenciji podatkov o prometu in vsebini komunikacij.

Ocena se nanaša na vse aktivnosti, ki jih je vlada napovedala l. 2012, s takratnim predlogom Draft Communications Data Billa, bolje znanega pod imenom Snooper's charter. Na kratko, šlo je za predlog zakona, ki bi retencijo prometnih podatkov s sedanjih telefonskih razširil še na vse internetne storitve. To bi se izvedlo tako, da bi vsi večji ponudniki komunikacijskih storitev, kot so Google, Twitter, Facebook, Whatsapp, Snapchat idr. morali vsaj za leto hraniti podrobne podatke o vsakem posameznem klepetu, za primer, da bi jih britanska vlada kdaj kasneje rabila. Če tega ne bi hoteli, bi bil njihov obstoj na Otoku prepovedan (isto se načrtuje, če ne bodo uredili možnosti prisluškovanja šifriranim komunikacijam). Da pa jih ne bi preveč bolelo, naj bi vlada primaknila večino (~80%) potrebnih stroškov hrambe prometnih podatkov, po prvotni oceni 1.8 milijarde britanskih funtov.

Toda članek se ne opira na to vladno oceno. Namesto tega upošteva oceno enega od takratnih opozicijskih poslancev, ki je bil mnenja, da končni stroški "megalomanskih" vladnih projektov nikoli niso tako nizki, kot se sprva načrtuje (primerjaj denimo naš avtocestni program). Tako je pogledal ocenjene in potem dejanske stroške pri podobnemu projektu istega ministrstva - spodletelim programom uvedbe osebnih izkaznic (Britanci jih pač ne marajo). Tako je prišel do ocene, da bi vladni program nadzora mobilnih in internetnih komunikacijskih storitev lahko v naslednjih 10 letih dejansko stal bistveno več - okoli 11.1 milijarde funtov - kar je preračunano debelih 15 milijard evrov.

To pa več ni tako malo denarja. Za začetek bi ga lahko posodili Grkom. Pravzaprav, pri tako veliki številki - poldruga milijarda letno - se je za vprašat, kaj točno vlada dobi nazaj. Se ji tako visoka investicija v zbiranje podatkov pravzaprav sploh splača? Je prav, da se vse upe v varnost države polaga za stvaritev in vodenje megalomanskih baz podatkov o vseh državljanih? Mar ne bi bilo smiselneje tega denarja raje nameniti za dodatne policiste, ki bi se lahko usmerili zgolj na osumljence, ne na celotno in pretežno nedolžno populacijo? Ali ni imel mar posebni vladni nadzornik protiteroristične zakonodaje prav, ko je v nedavnem poročilu zapisal, da so vladna protiteroristična pooblastila "nedemokratična, nepotrebna in na dolgi rok povsem nevzdržna"?

To je debata, za katero je Edwards Snowden najbrž želel, da bi jo imeli, pa je pravzaprav nismo. Smo pa veliko govorili o tem, kako ni prav, da NSA prisluškuje tej ali oni evropski vladi, ter da Kitajci prisluškujejo njim, čeprav je to - vojaška in industrijska špijunaža - pravzaprav glavna naloga vsake varnostno-obveščevalne službe, tudi naše Sove (glej 2. člen ZSOVA). Vohljanje za lastnimi državljani pa niti ne.