Komu vse je Hacking Team dobavljal policijske trojance

Lani tega časa smo pisali o milanski firmi Hacking Team, ki se ukvarja s pripravo in prodajo trojanskih konjev policijskim in drugim državnim varnostno-obveščevalnim službam. Skratka, za lepe denarce so prodajali in oddajali rootkite, botnete in drugo potrebo opremo, s katero so potem vladne službe pritajeno prisluškovale in nadzirale računalnike in mobilne naprave kriminalcev. Gre za donosen posel, pri čemer pa je podjetje vedno ostro zanikalo, da bi poslovalo tudi z režimi, ki so znani po kršitvah človekovih pravic - se pravi režimi, ki bi jih takšna programska oprema zanimala bolj za iskanje političnih nasprotnikov kot pa kriminalcev.

Kot zdaj kaže, to ni bilo povsem res. Sinoči, ravno med finalom finala nogometnega svetovnega prvenstva za ženske so za zdaj še neznani napadalci prevzeli njihov twitter profil in na njem objavil torrent povezavo do 400GB velikega arhiva z njihovimi internimi dokumenti, izvorno kodo in e-poštno komunikacijo. Obenem pa še spremenil njihovo ime iz "Hacking team" v "Hacked team".

Analize omenjenega svežnja seveda že dežujejo. In sodeč po njih je ekipa sodelovala s komerkoli, ki je bil pripravljen plačati. Seznam strank tako obsega policijske in predvsem varnostno-obveščevalne službe iz Sudana, Egipta, Etiopije, Maroka, Nigerije, Bahrajna, Omana, Saudske Arabije, Združenih arabskih emiratov, Azerbajdžana, Kazahstana, Uzbekistana, Čila, Kolumbije, Ekvadorja, Hondurasa, Mehike, Paname, Malezije, Mongolije, Singapurja, Južne Koreje, Tajske, Vietnama, Cipra, Italije, Španije, Nemčije, Češke, Poljske, Madžarske, Luksemburga, Rusije, ZDA, Avstralije, in verjetno še koga. Račun za Sudansko varnostno obveščevalno službo NISS je denimo težak 480 tisoč evrov. Pogodba s špansko CNI pa še teče in je težka vsaj 3.4 milijone evrov.

Slovenije zgleda še ni med njihovimi strankami. Ve se sicer, da si tudi ona želi takšne opreme, ter da že več kot leto dni dela na tem, da bi zanjo dobila podlago v zakonu o kazenskem postopku.