Britanci širijo retencijo prometnih podatkov na internetne storitve

Britanska vlada je sinoči razgrnila sveži predlog zakona o hrambi prometnih podatkov (ti. Draft Communications Data Bill, pdf, 123 strani), ki določa, kaj vse od naše spletne aktivnosti bodo morali ponudniki interneta hraniti v prihodnje.

Kot se izkaže, bo za skromno ceno 1.8 milijarde funtov javnega denarja policiji in nekaterim drugim javnim organom na podlagi interne avtorizacije (torej brez odredbe sodišča) za obdobje 1 leta za nazaj na voljo vsi prometni podatki (kdo, komu, kdaj) okoli rabe emaila, brskalniške zgodovine, hipnega sporočanja in seveda aktivnosti na socialnih omrežjih.

Notranja ministrica Theresa May v spremni besedi pravi, da imajo tovrstni prometni podatki na področju fiksne in mobilne telefonije (izpiski klicev) že mnogo let osrednjo vlogo v praktično vsaki (!) policijski preiskavi resnega oz. organiziranega kriminala. Zdaj pa se storilci le-teh pospešeno selijo na internet, zatorej če jim policija ne bi utegnila slediti s svojimi pooblastili, bo to pomenilo, da lahko številna kazniva dejanja po novem ostanejo "neodkrita ali neraziskana","posebej ogrožene skupine" (otroci) ostanejo brez potrebne zaščite, teroristi in kriminalci pa se bodo "gladko izognili pregonu". Tega pa seveda "ne more dopustiti nobena razumna vlada", posebej, ker rešitev v resnici ne predstavlja pretiranega posega v ustavne pravice, saj se tukaj ne zbira vsebina komunikacije, ampak prometni podatki, kar je "nekaj čisto drugega" (in torej očitno znatno manj pomembnega).

Te besede porajajo vrsto dobrih in utemeljenih vprašanj. Prvič, če so prometni podatki steber praktično vsake preiskave, potem se očitno ne uporabljajo več kot skrajno sredstvo, ko kaznivega dejanja na drugačen način praktično ne bi bilo več mogoče odkriti oz. bi bilo to nesorazmerno zahtevno (take pa so zahteve za ostale prikrite preiskovalne metode). Se pravi, se uporabljajo v primerih, ko dostop do teh podatkov več ni utemeljen. Drugič, izgovarjanje na morebitne škodljive posledice ne-retecije nima resne podlage v statistiki, kot so že pokazali Nemci, katerim se raziskanost kaznivih dejanj po vpeljavi retencije ni povečala, po odpravi iste retencije pa ne zmanjšala. Dobro policijsko delo očitno še zaleže. Če smo že tu (torej tretjič), obstaja kar nekaj zelo razumnih vlad, ki pa se retencije ne želijo iti - npr. Nemčija, Bolgarija ali Romunija. Vse tri imajo za to svoje in dobre razloge, predvsem slabe izkušnje iz polpretekle zgodovine s tajnimi vojaško-obveščevalnimi službami DS, Securitate oz. STASI, zato jim hramba natančnih podatkov o 99,9% nedolžnih državljanih za ceno 1.8 milijarde pač predstavlja znaten problem. In končno, prometni podatki so del komunikacijske zasebnosti, tako kot je vsebina klica, in si vsekakor zaslužijo isto stopnjo zaščite. To je v zadevi Up-106/05 z dne 2. 10. 2008 jasno potrdilo tudi naše Ustavno sodišče (Upoštevajoč navedeno je treba predmet varstva komunikacijske zasebnosti razlagati širše, tako da ta vključuje tudi tiste podatke o telefonskih klicih, ki so sestavni del komunikacije. Podatke, ki so razvidni iz izpisa telefonskega spomina, je treba glede na njihovo naravo obravnavati kot sestavni del komunikacijske zasebnosti.").