Lažnivi kljukci

Aprila letos je peterica ameriških internetnih gigantov - Google, Microsoft, Facebook, Yahoo! in Twitter (na sliki) - britanski notranji ministrici Theresi May (njihov Vinko Virant, na drugi sliki) poslala skupno pismo. V njem so zapisali, da ne želijo sodelovati v napovedanem vladnem programu nadzora interneta, ker bi bilo to "tehnično težko izvedljivo" in "zelo drago" obenem, ker "tega ne počne nobena demokratična država", vsekakor pa bi bil to "slab zgled za ostali svet". Pismo je posebej pomenljivo, ker je Edward Snowden dva meseca kasneje razkril, da omenjena podjetja (sans Twitter) vse vse to pravzaprav že počno.

O britanskih težnjah smo že pisali ravno lani tega časa. Vlada je takrat razgrnila nov predlog zakona o hrambi prometnih podatkov (Communications Data Bill, popularno Snooper's charter), ki bi retencijo prometnih podatkov razširil še na internetne storitve, zlasti spletno pošto, socialna omrežja, zgodovino spletnega brskanja, lahko pa tudi na vsako najmanjšo spletno stran. Podatke o tem, kdo komunicira s kom, bi bilo treba hraniti 12 mesecev, dostop pa bi bil v skladu z že obstoječimi pooblastil možen tudi brez sodne avtorizacije, beri z žegnom višje postavljenega policista ali ministra. Seveda, tukaj govorimo o policiji in preiskavanju "hujših kaznivih dejanj", ne o varnostno-obveščevalnih službah in njihovih panoptikonskih mokrih sanjah. Njihova Ministrica Mayeva, ki ima mimogrede ambicije po premierskem stolčku, je zato za pomoč zaprosila goraj omenjena ameriška podjetja, ker Britanci - hočeš nočeš - tako kot tudi mi Slovenci na veliko komunicirajo prav s pomočjo ameriških storitev. Za postavitev in delovanje sistema (plačila za dostop do informacij) je predvidela 1.8 milijarde funtov, pa niso hoteli zagrabiti.

Ko je pismo konec maja postalo znano Guardianu, bi bilo njegovo vsebino še mogoče označiti za pohvalno. Zdaj žal več ne. Google in kompanija so namreč Britancem sporočali, da se ne strinjajo z dvanajstmesečno hrambo prometnih podatkov, medtem ko svoji NSA že več let dovoljujejo neposredni in realnočasnovni dostop naravnost do naših inboxov (se pravi, vsebine komunikacije, ne zgolj ovojnice). Zakaj? Skrbelo naj bi jih dvoje; najprej seveda stroški tega sistema, potem pa še to, da si ne bi česa podobnega, a spet malo drugačnega, omislila še kaka druga evropska država. Biti skladen z 28 različnimi režimi namreč ni zabavno. Google denimo pravi, da jih razlike v zasebnostnih režimih posameznih evropskih držav - tudi to, da jim IP RS vse do letos ni dovolil Streetviewa - stanejo do 2 milijardi dolarjev letno (dodatnih stroškov in izgubljenega dobička). Če se že dela, naj se naredi enkrat. Kako iskreno.

Je pa res nekaj drugega. Britanski policaji se, kot kaže, lahko zgolj slinijo nad količino podatkov, ki je dosegljiva domači varnostni-obeščevalni službi GCHQ. Še celo MI5, ki dela v isti srenji, nima ustreznega dostopa in obenem misli, da je vse skupaj najbrž nezakonito. Sedenje na 200 optičnih vozliščih v državi, hramba 3 dnevne kopije vsega podatkovnega prenosa, take stvari - policajem niso dosegljive. Oni lahko dobijo zgolj osnovne podatke o tem, kdo je klical koga, vsebine (za nazaj!) pa ne. To jih mora boleti in zato si tako želijo tega Snooper's Charterja. Je že res, da je nesposobnost in aroganca državnih organov, vključno s fovšarijo med posameznimi državnimi službami, zadnji garant naše svobode.