"Označite hrano z DNK!"

Univerza v Oklahomi je med Američani izvedla raziskavo o hrani, v katero so podtaknili tudi nekaj vprašanj, s katerimi so preverili pismenost in odkritost sodelujočih. Izkazalo se je, da nista posebej visoki, saj Američane v hrani moti DNK. Morda pa so mislili na GSO ...

V raziskavi je sodelovalo približno tisoč ljudi. Izmed teh jih je približno 80 odstotkov dejalo, da bi si želeli jasno označitev prehranskih izdelkov, ki vsebujejo DNK. Deoksiribonukleinsko kislino vsebujejo vsa živa bitja, ker jo v celici uporabljajo za zapis genske informacije. Torej imajo vso meso, sadje in zelenjava DNK, pa zato niso čisto nič strupeni, nenaravni ali škodljivi. Ampak DNK se sliši tako učeno in podobno kot GSO, da bi bilo zagotovo treba napisati, kje ga najdemo. Za označevanje GSO je namreč zelo podoben delež 82 odstotkov vprašanih.

Debata o hrani iz gensko spremenjenih organizmov (GSO) je namreč aktualna že nekaj časa, zakonodaja in regulacija pa sta v Evropi in ZDA različni. Če se omejimo zgolj na znanstveno ozadje GSO in poznavanje javnosti, pridemo do žalostne ugotovitve, da ljudje ne berejo, a vseeno radi sodijo o stvari tudi brez osnovnega razumevanja.

Predlani je Univerza Rutgers izvedla raziskavo o poznavanju GSO in ugotovila, da večina ljudi (53 odstotkov) o tej tematiki ne ve ničesar, četrtina pa jih sploh še nikoli ni slišala za GSO. To je v strahovitem neskladju z dejstvom, da je v ZDA več kot 90 odstotkov pridelane koruze, soje in sladkorne pese gensko spremenjene. Medtem pa zgolj četrtina Američanov meni, da so sploh kdaj v življenju že pojedli kakšen kos gensko spremenjene hrane. V ZDA namreč označevanje hrane, ki vsebuje GSO, ni obvezno, v Evropi pa je obvezno že od leta 1997. In Evropa je tudi bistveno manj naklonjena GSO.

Še bolj se zatakne pri vprašanju, kaj natančno je GSO. Gre za organizme, pri katerih je bila namenoma izvedena kakšna mutacija, insercija (vstavitev) ali delecija (izbris) gena. Najbolj se ljudje bojijo insercij genov, kjer običajno rastlinah vstavimo gene kakšnega drugega organizma, s čimer pridobijo za človeka koristne lastnosti, kot so odpornost proti škodljivcem, večja rodnost, odpornost na določene vremenske razmere itd.

Dejstvo je, da človek genske manipulacije izvaja že tisočletja. Udomačitev ni nič drugega kot nenaraven selekcijski pritisk. Vse udomačene rastlinske vrste, ki se uporabljajo za prehrano, so nastale z nabiranjem in selektivnim vzgajanjem mutantov med divjimi vrstami. Če pomislimo, je to logično - v divjini preživijo vrste, ki ustvarijo največ potomcev po naravni poti, med udomačenimi vrstami pa se najbolj razmnožujejo tiste vrste, ki so za ljudi koristne in jim zato pri razmnoževanju pomagajo ljudje. Na zelo podoben način smo dobili tudi pasme pri psih. Omeniti velja eno stopnjo naprednejšo gensko manipulacijo, kamor sodi cepljenje rastlinskih vrst.

S temi metodami načeloma javnost nima problemov, zatakne pa se pri modernih načinih genske manipulacije, ki - to je treba priznati - omogočajo horizontalni genski prenos med organizmi, ki se v naravi nikakor ne bi mogli pariti ali križati. Dodajmo še podatek, da se genski prenos izvaja tudi z (neškodljivimi) virusi, pa je preplah popoln. Pa čeprav bakterije in virusi s horizontalnim genskim prenosom, kakor imenujemo vsak prenos, ki ni od staršev k potomcev, že milijone let čisto dobro shajajo. Še več, tako si izmenjujejo gene za odpornost proti različnim toksičnim snovem, s čimer izboljšujejo svojo evolucijsko pozicijo.

Kar se tiče uživanja hrane, je strah pred GSO neutemeljen. Če lahko brez škode jemo ribo in jagode, potem lahko jemo tudi jagode z ribjim genom. Strupenost nikoli ne izvira iz DNK, ki se na koncu vedno razgradi do mononukleotidov (ostanka fosforne kisline, (deoksi)riboze in ene izmed petih organskih baz). Ti so enaki pri človeku, ribi, koruzi in bakterijah - pri vseh živih bitjih. V hrani so lahko strupene druge spojine.

Kako pa GSO vplivajo na ekosisteme, je seveda drugo in bistveno težje vprašanje. A vseeno je resnica daleč od histeričnega mnenja, da so GSO a priori slabi in da škodujejo ljudem. V sendviču niso prav nič škodljivi.

Za zaključek pa še tole. V raziskavi z začetka prispevka so Američane vprašali, ali so v zadnjem letu prebrali kakšno knjigo o agronomiji ali hrani v zadnjem letu. Pritrdilno je odgovorilo zgolj 16 odstotkov vprašanih, pa še od teh se velika večina ni mogla spomniti naslova nobene, ki bo jo bili prebrali. (Čeprav smo izpostavili vprašanja o DNK in GSO, je šlo za povsem resno raziskavo, ki je pridobila cel kup zanimivih podatkov o prehrambenih navadah in preferencah Američanov.)