Kako se kupuje IMSI lovilce

Medtem, ko se svet še vedno ukvarja z razkritji Snowdna in NSA ter uličnimi bitkami v ameriškem mestu Fergunson, se v zadnjih dneh v ZDA brez pozornosti svetovnih medijev odvija drama okoli nezakonitih posegov policije v zasebnost državljanov. Prebivalci ameriškega mesteca Tacoma, ki je le malo manjše od Ljubljane, so pretekli teden namreč izvedeli, da njihova lokalna policija že od leta 2008 potihoma kupuje in uporablja IMSI lovilce, brez da bi komurkoli - davkoplačevalcem, zakonodajalcu, tožilcu, sodniku, osumljencu, obsojencu,... - za to povedala. Ob tem velja poudariti, da slovenska policija IMSI lovilce uporablja že od leta 2006 - sicer uradno za iskanje pogrešanih oseb - in da je slovensko pravosodje s tako zbranimi podatki uspelo v zapor strpati že veliko ljudi. Najbolj znan primer je zagotovo Balkanski bojevnik, katerega glavni že enkrat ugotovljeno nedolžni protagonist Dragan Tošič bi se moral po pravosodnih počitnicah ponovno usesti na zatožno klop.

Kako to delajo Američani...

Dogajanje se začne l. 2008, ko je tacomska mestna policija iz posebnega programa Ministrstva za domovinsko varnost pridobila za 450 tisoč dolarjev nepovratnih sredstev za nakup "sistema za sledenje mobilnih telefonov". Tako vsaj piše na pohvali, ki jo je mesto kasneje izreklo temu policistu, ki je sprovedel razpis, medtem ko je policija lovilce (za to ceno bi lahko dobili tri ali štiri) uradno vknjižila (beri: skrila) med inventar enote za za neeksplodirana eksplozivna sredstva (t.i. "bomb squad"). Naprave seveda niso bili deležne kaj dosti rabe v okviru te enote, ampak so se z njimi okoli vozili predvsem kriminalisti tekom preiskav trgovine s prepovedanimi drogami, organiziranega kriminala ter tatvin. In, tudi ne presenetljivo, v nobeni od teh preiskav niso uradno priznali uporabe lovilca; če je bilo že treba kaj napisati, so to "zamaskirali" kot sodno odredbo za pridobivanje prometnih podatkov od operaterja, dostikrat tako, da ne tožilec ne sodnik nista vedela, kaj podpisujeta. Potem so to odredbo preprosto izvršili sami. Ko je lokalni časopis razkril to početje, so bili odzivi predvidljivi: tožilci so prepričani, da policija "ni naredila ničesar narobe", da pa bodo "pregledali vse nedavno izdane odredbe"; župan, mestni poslanci in ostali na političnih funkcijah pa pač vztrajalo, da "če policija potrebuje tehnična sredstva za pregon kriminala, ji jih je pač treba dati".

Spomnimo, IMSI lovilci (angl. IMSI catcherji) so prenosne lažne bazne postaje mobilne telefonije, s katerimi je mogoče slediti in locirati posameznega uporabnika mobilne telefonije, dobiti njegovo številko (zlasti če redno menjuje predplačniške SIM kartice/telefone), v bolj zmogljivih verzijah pa mu tudi prisluškovati. Na ta način lahko policija povsem zaobide potrebo po sodelovanju mobilnega operaterja ter sama, neodvisno in praviloma tudi brez vsakega nadzora, pridobiva prometne podatke. Nesrečna posledica je, da ob tem obdeluje tudi podatke vseh tistih oseb, ki se v kritičnem času znajdejo v relativni bližini njenega vohunskega kombija - kar je bistveno večji poseg v zasebnost, pravzaprav že ribiška ekspedicija. Zavoljo tega bi morali biti pogoji za rabo takšne naprave bistveno strožji od tistih za pridobivanje prometnih podatkov od operaterja za že znanega osumljenca. Samovoljna raba naprave ali skrivanje rabe te naprave za milejšim ukrepom pa bi sploh moral biti razlog za alarm (tj. izločitev dokazov).

A skrivanje je ključni del policijskih pravil igre. Zakaj? Večino potreb ameriške policije po tovrstni napravi že dobrih deset let zadovoljuje ena sama floridska družba - Harris Corporation, ki ponuja več izvedenk IMSI lovilcev, poimenovanih po plenilskih ribah (Stingray, Amberjack, Kingfish, idr.). Podjetje se dobro zaveda, da naprave po vsej verjetnosti ne zadostijo zahtevam ameriške ustave, zato njihove nakupe in rabo skrbno skriva. Skozi poseben dogovor o molčečnosti (NDA), ki ga sklenejo s vsakim kupcem, so policisti obvezani, da dejstva o rabi naprave ne razkrivajo nikomur, niti sodniku; policijske postaje pa morajo vse zahteve javnosti in novinarjem za pridobitev informacij javnega značaja predati FBI-ju, ki pred izročitvijo dokumentov te izdatno počrni s svojim vsemogočnim flomastrom. Skrivnostnost policiji pravzaprav godi, ker naprave ne uporabljajo kot neposredni dokaz, ampak zgolj kot sredstvo za odkritje storilca. Ko ga enkrat najdejo (uradno s svojim dobrim delom), rabo lovilca preprosto zamolčijo in kot dokaze predložijo izsledke sledečih po odredbi ponovno pridobljenih prometnih podatkov, prisluhov, hišne preiskave in aretacije. Vsi ti ukrepi so zelo učinkoviti, ko enkrat že veš, koga in kje iskati.

Zavoljo tega sistematičnega skrivanja se o sami napravi in o obsegu uporabe (tako kot pri nas in drugje v tujini) pravzaprav ne ve veliko. Da bi vendarle prišle do podatkov, so bile ameriške nevladne organizacije, kot so ACLU, EFF in EPIC, primorane spremeniti taktiko. Zahtevke za dostop do dokumentov v zvezi z lovilci so začele vlagati množično, predvsem pa tudi zoper manjše policijske postaje, upajoč, da jo bodo FBI-jevi cenzorji kdaj zamočili. Iz te ribiške ekspedicije potem vsake toliko časa pade ven kakšen nepopolno počrnjen dokument, kot npr. prav v Tacomi.

Resne ustavnosodne presoje rabe IMSI lovilcev v ZDA še ni bilo. Ena lepših priložnosti za to, primer davčnega utajevalca Rigmaidena, je žal splaval po vodi, ker se je državno tožilstvo raje poravnalo s storilcem (ne bo mu treba v zapor). Morda prav zato, da primer ne bi prišel do Ustavnega sodišča; kajti to je bilo v nekaterih zadnjih odločitvah (Davis - samovoljno podtikanje GPS sledilcev pod avte, Riley - preiskave mobilnih telefonov brez sodne odredbe) izjemno strogo do policije.

... in kaj Slovenci

Slovenska policija IMSI lovilec (ali lovilce) ima že vsaj od leta 2006, čeprav pravne podlage za njihovo rabo ni (VDT je nekaj časa menilo, da jih je mogoče uporabljati v okviru ukrepa tajnega opazovanja po 149.a ZKP, vendar si je kasneje premislilo). Ta problem niti ni omejen na lovilce. Tehnično opremo nasploh radi kupujejo na podlagi tujih razpisov (zlasti Evropske komisije), ker lastnih sredstev žal ni, pri tem pa se vedno tako mudi, da javna diskusija in zakonska podlaga vedno odpadeta. Jeseni naj bi ta zakon vendarle bil, s sprejemom nove novele Zakona o kazenskem postopku (ZKP-M). Prav bi bilo, da so pogoji strogi, policija pa da napravo pokaže - če že ne javnosti ("učinkovitost dela in to"), pa vsaj izvedencem obrambe, v tistih primerih, ko jo je dejansko uporabila. Da bi priznala rabo za stare primere, ni verjeti, kajti primeri tipa Balkanski bojevnik so že brez tega očitka na strašno trhlih nogah.

ZKP-M bo nasploh zanimiv zakon. V igri je mnogo na telekomunikacije orientiranih rešitev - poleg že omenjenih IMSI lovilcev še prisluškovanje sorodnikom pobeglih obsojencev (Zavašnik et al.), policijski trojanci (za prisluškovanje Skypu), razširitev pooblastil za pridobivanje prometnih podatkov na spletne strani, povrnitev nedavno izgubljene retencije prometnih podatkov pri operaterjih, morda celo še kaj več. S stališča policijskih pooblastil bi bila to lahko najbolj zajetna novela ZKP. Prav bi bilo, da nova vlada vanjo zagrize počasi in preudarno, s pravo mero javne razprave, da se ne bo tudi pri nas dogajalo, da lahko policija povsem zaobide potrebo po sodelovanju mobilnega operaterja ter sama, neodvisno in praviloma tudi brez vsakega nadzora, pridobiva prometne podatke (oz. tudi izvaja prisluhe). Tako potem z nahajanjem v neposredni bližini njenega vohunskega kombija lahko hitro končate na kakšnem neobstoječem seznamu ekstremistov in drugih protidržavnih elementov.