Slovenska policija nabavlja IMSI catcherje (3)

Kot smo pisali novembra lani, si slovenska policija intenzivno prizadeva vzpostaviti lastno prisluškovalno infrastrukturo, ki bi jim omogočala lociranje, sledenje in prisluškovanje telefonskim pogovorom tudi brez sodelovanja operaterjev. Gre za t.i. IMSI catcherje (tudi imsi lovilce), tj. male prenosne lažne bazne postaje mobilne telefonije, ki - odvisno od cene - omogočajo vse od pridobitve seznama in identitete telefonskih priključkov v njeni neposredni bližini, natančnejšega lociranja mobilnega priključka po tehniki lova na lisico, pritajenega prisluškovanja klicev, pa do aktivnih napadov na omrežje s pošiljanjem sporočil in terminiranjem klicev v imenu napadene osebe.

Lovilci torej predstavljajo, glede na zgoraj opisane lastnosti, izjemno nevarnost za poseg v ustavne pravice državljanov. Zaradi njihove tehnične narave namreč ne prizadanejo zgolj osumljenca (oz. njegovega telefonskega aparata), ampak tudi vse osebe, ki so v času delovanja lovilca v njegovi relativni bližini. Obenem, ker vse izvede policija sama, brez operaterja (ali tožilca ob strani, kot je vse bolj praksa), je nadzora bore malo. Zavoljo tega v slovenski zakonodaji nimamo izrecnega pooblastila za njihovo uporabo, niti v splošnem Zakonu o nalogah in pooblastilih policije, niti v specializiranih zakonih, kot je Zakon o kazenskem postopku. Policija zaenkrat še ni resno analizirala in tako utemeljila potrebe po njih, ali pa opravičila omenjenega posega v ustavne pravice (zoprna beseda pod vnosom "sorazmernost"). Vemo pa dvoje. Prvič, da jih imamo že kar nekaj časa, in drugič, da jih uporabljamo kljub odsotnosti podlage v zakonu.

Pa ni bilo zmeraj tako (glede našega vedenja o uporabi, ne glede uporabe same). Marjan Fank, namestnik šefa slovenske kriminalistične policije in najbrž prvi, ki bi kaj vedel o tem, je še lani novembra v intervjuju za Vroči mikrofon Vala 202 izrecno zanikal uporabo lovilcev. Ko bo ustrezna pravna podlaga, ja, pred tem pa sigurno ne:

[Marjan Jerman, Val 202] Poglejte, slišal sem, da imate na ministrstvu oz. policiji napravo, ki lahko odkrije telefonsko številko, celo uporabljate da jo že, vendar pa zakon - zakonsko še ni opredeljeno, da bi se ta stvar lahko uporabljala?
[Marjan Fank] Zakonsko ni opredeljeno, tudi že večkrat smo seveda pri teh spremembah Zakona o kazenskem postopku to poskušal urediti, ampak na žalost je bilo to vedno izločeno .. [..]
[Marjan Jerman, Val 202] Pa ste uporabljali kdaj to?
[Marjan Fank] jo za pridobivanje telefonskih številk nismo uporabljali.
[Marjan Jerman, Val 202] Zakaj ste jo pa potem kupili?
[Marjan Fank] Za predvidene ukrepe, če bi bila zakonodaja sprejeta.
[Marjan Jerman, Val 202] In koliko časa že imate to zadevo?
[Marjan Fank] Imamo nekaj let, in vsaj toliko let trajajo naši poskusi, da takšno napravo [uzakonimo].

To je bilo še lani, takoj po pogromu v zadevi Balkanski bojevnik. Spomnimo, slovenska policija je bila tekom predkazenskega postopka zoper g. Tošića in njegove sodelavce v zahtevi za sodno odredbo za izvedbo tajnega prisluškovanja navedla njegovo telefonsko številko (predplačniško seveda), glede katere so se takrat zlagali nepravilno navedli, da so jo bili našli v telefonskem imeniku. Kot se je kasneje izkazalo, to seveda ni bilo res, v resnici pa naj bi jo dobili bodisi skozi kontakte od srbske varnostno-obveščevalne službe BIA (BIA in ameriška DEA sta pravzaprav začeli zadevo Balkan Warrior z zasegom poltretje tone kokaina na hrvaški barki zunaj obale Južne Amerike konec l. 2009) bodisi prav s podenjem za Tošićem z IMSI catcherjem. Oboje je približno enako nezakonito, zato - postuliramo - policija seveda ni smela povedati resnice. Ko je ta tik pred koncem sojenja zavoljo vztrajanja obrambe (!) prišla na plano, je bilo sodišče primorano izločiti odredbo in vse na njeni podlagi pridobljene dokaze. G. Tošić je bil nato zaradi pomanjkanja dokazov seveda oproščen in izpuščen iz pripora, po podobni odločbi na instanci (bojda zelo kmalu) pa bo dokončno prosti človek. No, kakorkoli že, takrat je Val 202 spraševal ravno o izločanju nezakonito pridobljenih prisluhov, zato bi bilo priznavanje kakršnih koli nadaljnjih zlorab policijskih pooblastil pač nesmiselno.

Glede na dogajanje v Državnem zboru takšna striktnost seveda ni mogla trajati. V proceduri je bila večja prenova policijske zakonodaje, konkretno, zamenjave za operativni del zdaj že poslavljajočega se Zakona o policiji - Zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki določa pooblastila policije. Kot se verjetno spomnite, smo skupaj z Informacijskim pooblaščencem precej opozarjali na preohlapno, preširoko in prenagljeno spisana določila o uporabi tehničnih pripomočkov v 113. členu. Policija si je, bolj ko ne, spisala carte blanche za uporabo vsega živega, pa naj bodo to IMSI catcherji, barvni peleti za markiranje demonstrantov, nadzorni ali celo oboroženi droni (ko bodo pač naprodaj) ali pa kaj naravnost iz Minority Reporta. Da bi to šlo skoz - in 30. januarja letos je - je bilo treba začeti v javnosti upravičevati rabo IMSI catcherjev.

In Marjan Fank, "prvi operativec v državi", je takrat prvič javno (kolikor vemo) priznal rabo IMSI catcherjev. Torej, priznal, da ne ležijo zgolj v skladišču in nabirajo prahu. V intervjuju z Večerovo Damijano Žišt pod naslovom "Kako do skritih številk kriminalcev?" je povedal, da sicer "le za iskanje pogrešanih", a z dostavkom, da bi bilo to fino imeti tudi za druge namene, tako kot da je že dovoljeno policijskim službam v številnih sosednjih državah.

Slovenska policija to napravo uporablja, tako Fank, ob ugrabitvah ali za iskanje pogrešanih, torej ko je neposredno ogroženo življenje ljudi. Ko poznajo številko mobilnega telefona pogrešanega (uradno si jo pridobijo preko mobilnega operaterja), lahko z napravo lokalizirajo gibanje tega človeka in ga tako najdejo. Ta metoda je bila uspešno uporabljena pri iskanju ugrabljene deklice avgusta 2011 - policija je razpolagala z mobilno številko ugrabitelja, ki je od dekličinih staršev skušal izsiliti odkupnino -

[..]

"Slovenska policija lahko uporablja omenjeno napravo, kadar je ogroženo življenje, pravno podlago pa imamo tudi v 148. členu ZKP, ki pa delovanja naprave ne dovoljuje, kadar gre le za pridobivanje telefonske številke osumljenca kaznivih dejanj, kar je nesmiselno, pravi Fank.

Poslednja izjava g. Fanka seveda ne drži. 148. člen ZKP, misleč seveda prvi odstavek, je zgolj napotilo policiji, da "mora ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne". V njem ni, nikoli ni bilo in nikoli tudi ne bo skritih konkretnih pooblastil za uporabo tehničnih pripomočkov - temu služijo sledeči členi - ne glede na to, kako zelo si bo tega policija želela. O tem je že dolgo nazaj (l. 1996) odločalo vrhovno sodišče, ki je v zelo podobnem kontekstu (pridobivanje podatkov o pismih z zasliševanjem poštnih delavcev, brez sodne odredbe) takrat tudi jasno zapisalo, da "organi za notranje zadeve [že zgolj] na podlagi 148. člena ZKP niso upravičeni zahtevati [zasebnih podatkov], kajti iz drugih določb ZKP, pa tudi iz Ustave Republike Slovenije, izhaja, da v primerih, ko gre za pridobivanje takšnih podatkov, s katerimi se posega v ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine (!), te podatki lahko dobijo samo s privolitvijo tistega, na katerega se nanašajo oziroma na podlagi odločbe sodišča.". Težko si je predstavljati, kako je temu pogoju zadoščeno pri podenju okoli z tajno bazno postajo. In hkrati, če g. Fank v tem členu že vidi pooblastilo za uporabo lovilca za reševanje življenj, zakaj potem ne za pridobivanje Tošićeve neobjavljene cifre? Saj vendar piše "ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja". Logika pa taka.

Seveda, zadevni intervju v Večeru je bil objavljen ravno na isti dan, ko je Slo-Tech prejel demanti slovenske policije na našo novembrsko zgodbo o njihovi nameri za nakup in uporabo IMSI lovilcev (ugotovili so namreč, da niso nameravali kupiti IMSI catcherja ampak nekaj bistveno močnejšega). Res ni težko priti do zaključka, da sta bila oba prispevka del strateške kampanije za dokončno legalizacijo lovilcev, sploh glede na to, da se je tisti teden začenjala druga obravnava Zakona o nalogah in pooblastilih policije v Državnem zboru.

In kot rečeno, ZNPP je bil 30.1. potem tudi sprejet, skupaj z - oprostite izrazu - bebavim 113. členom o uporabi tehničnih pripomočkov, in obenem jasnim signalom, da bodo s podobno stopnjo jasnosti (oz. nejasnosti, če gledamo s stališča varovanja pravic državljana) kmalu novelirali še ZKP, tako da bodo ti dokazi zagotovo držali vodo tudi pred sodišči. S tem bremenom za sabo se je med spremljajočim intervjujem predstavnik policije, tokrat Miroslav Žaberl z MNZ, že čutil bolj sproščenega pred mikrofoni Vala 202:

[Damjan Zorc, Val 202] Pravite, da za IMSI catcherje naj bi veljala pravzaprav druga zakonodaja - ZKP - ampak kolikor je meni znano, tudi tam ne bi smeli teh catcherjev uporabljati, z obzirom na to, da ste pa jih kupili že pred petimi leti, se mi zdi zelo čudno, da nekaj kupujete, kar je v bistvu še nelegalno.
[Miroslav Žaberl] (vzdihne) Izjemoma v skladu z določili 150. člena ZKP bi - ob odredbi sodišča, se pravi sodne veje oblasti - lahko uporabili tudi to napravo, tako da v popolnosti to ne drži. Dejstvo je, da policija za preiskovanje najhujših oblik kriminala bi potrebovala tudi takšno tehnično napravo in policija oz. MNZ je že poskušalo ob spremembi ZKP, bi rekel, določiti zakonsko besedišče, ki bi natančneje to stvar urejalo .. zaenkrat tako posebno zakonsko besedišče še ni bilo sprejeto.

Omenjeni 150. člen med drugim ureja tudi nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem. Gre za skrajni ukrep, ki ga mora dovoliti preiskovalni sodnik, in pride v poštev zgolj v primeru, da se določeno osebo sumi izvrševanja in priprave kaznivega dejanja, ta oseba ravno pri tem uporablja telefon, ter če bi bilo dokazovanje kako drugače zelo otežkočeno, nemogoče, oz. bi s tem ogrozili življenja. Pa še to le, če se preiskuje s seznamom določena, resnejša kazniva dejanja. Člen je torej, zaradi svoje visoke invazivnosti v pravico do zasebnosti, spisan zoper konkretnega osumljenca in predvideva sodelovanje operaterja pri izvedbi prisluškovanja. IMSI catcher nima teh omejitev. Prisluškovanje izvede policija sama, že tako, da se približa osumljencu.

In predvsem, zajebavanja s sorazmernostjo naj bi bilo bore malo, če ne že kar nič. Po neuradnih informacijah naj bi se IMSI-ji uporabljali "zelo na veliko" (vsaj glede na to, kako z veseljem jih slovenska policija kupuje). Temu res ni težko verjeti - slovenska policija je namreč preklopila od popolnega zanikanja rabe teh naprav (november) do "samo za iskanje pogrešanih" (začetek januarja) do "vedno, ko to dovoli sodišče" (konec januarja). Po domače povedano, spet so lagali prilagajali resnico v svoji goreči želji po uspešnem odkrivanju storilcev kaznivih dejanj, tako kot v zadevi Balkanski bojevnik.

Le poglejte, kako se je bilo to tam končalo.