Prikaz nasprotnih dejstev: Slovenska policija nabavlja IMSI catcherje (2)

Objavili smo komentar slovenske policije na našo novembrsko novico o njihovih načrtih za nakup 240.000 evrov vredne telekomunikacijske opreme. Sporočili so, da je bil nakup zavoljo varčevalnih ukrepov odpovedan, ter da četudi bi bil šel skozi, ne bi zajemal opreme po imenu imsi catcher, ampak samo zelo zelo drago napravo za varnostno preverjanje prostorov, ki je precej bolj zmogljiva od navadnega imsi catcherja, saj po besedah predstavnika policije željena naprava podpira tudi posege v komunikacijo in ne samo spremljanja. Glede na nemalo serijo tako preteklih kot svežih izjav in dejstev si poglejmo nekaj podrobnosti.

IMSI catcher je, preprosto povedano, lažna prenosna bazna postaja GSM mobilne telefonije. Kot taka bi se bližnjim odjemalcem predstavila kot npr. veljavna Si.Mobilova, Mobitelova ali Tušmobilova bazna postaja, ter zavoljo kratke fizične razdalje preprosto preglasila / po prioriteti prehitela legitimno postajo. Mobilni telefon bi se zavoljo tega priklopil nanjo. To ima potem številne zanimive implikacije. Imetnik catcherja lahko zdaj elegantno določi, kateri mobilni telefoni (ok, IMSI številke) so prisotni v njegovi neposredni bližini, kar je super za npr. pripravo seznama prisotnih na demonstracijah. Potem je mogoče s sledenjem osumljencu določiti njegovo točnejšo lokacijo oz. smer gibanja, ter s kom se sestaja. Končno je mogoče z bolj dragimi napravami (tako je po lastnih besedah želela kupiti policija) v celoti poseči v vsebino komunikacije, tj. pogovore, sms-e in podatkovne prenose, in sicer tako, da se catcher umesti vmes med žrtvin telefon in legitimno bazno postajo (Man-in-the-middle napad). Pri tem je potrebno dodati, da catcherji sicer per se ne delujejo na 3G omrežju, vendar bo večina telefonov v primeru šibkega 3G signala (ali prisotnega motilca) pač tiho preklopila na 2G, tako da to ni tako zelo hud problem.

Slovenska policija IMSI catcherje, vsaj nekaj njih, poseduje že vsaj od leta 2006 (če ne 2004), ko naj bi ga nabavila takratna Janševa vlada. Še več naj bi jih imeli SOVA ter vojaško-obveščevalna služba ministrstva za obrambo, govori pa se tudi, da jih je nekaj v zasebnih rokah za takšne ali drugačne namene. Kakšni so in kaj znajo, ne vemo. No, v vsakem primeru imajo policaji trenutno problem, da jim ta razmeroma drag kos opreme pretežno ždi v skladišču, saj ga v skladu z veljavno zakonodajo nimajo pravice (pooblastila) uporabiti. A praksa ni tako striktna. Sedanji pomočnik direktorja uprave kriminalistične policije, Marjan Fank (na sliki) je v preteklosti najprej večkrat izrecno izjavil, da naprav ne uporabljajo, sploh, nazadnje denimo v pogovoru za Radio Slovenija novembra lani. Sedaj v izjavi za mariborski Večer priznava, da jih resda uporabljajo, vendar zgolj za iskanje pogrešanih ter za druge preiskovalne aktivnosti, ki jih sicer ni imenoval, je pa dodal, da zanje tudi sicer imajo zakonsko osnovo.

Obenem je jasno nakazal, da si želijo še več pooblastil, zlasti v smer odkrivanja in lociranja osumljenca, ter pridobivanja podatkov (predvsem telefonskih številk) za aktivacijo nadaljnjih prikritih preiskovalnih ukrepov, predvsem tajnega prisluškovanja po 149.a členu ZKP. To vse naj bi že bilo mogoče v Avstriji, Nemčiji ter seveda v ZDA, medtem ko Italijani še delajo na zakonski podlagi, a medtem napravo že veselo uporabljajo (kako proaktivno od njih). Posebne prednosti bi bile pri identifikaciji telefonskih številk osumljencev, zlasti ko gre za člane organiziranih kriminalnih združb. Zdaj jih morajo pridobivati s pomočjo tajnih policijskih sodelavcev (skesancev, ovaduhov, undercover agentov, srbske BIE, ...), pri čemer so primorani vsaj sodišču tudi razkriti imena teh ljudi, da se lahko njihove izjave vsaj malo preverijo. Če bi lahko številke pridobili neposredno, s parkiranjem kombija z imsi catcherjem v neposredni bližini osumljenca, te "neprijetnosti" ne bi bilo, tako da bi lahko bolje zaščitili svoje vire pred nevarnostjo. Ali s tem misli, da razkritje identitete tajnega sodelavca preiskovalnemu sodniku ogrozi tega sodelavca, lahko samo domnevamo, a če je to res, imamo resnejše probleme od par nezaprtih (sicer velikih) prekupčevalcev drog.

Fankovih izjav ni mogoče razumeti drugače kot agitiranje v smer uzakonitve rabe lovilcev. Češ, dosedaj smo se igrali, in ja, lepo je bilo, zato dajmo zdaj zares! Pa tudi čas ni naključen. Dva za to ključna dokumenta sta tik pred sprejetjem. Nov zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPP) je v drugi fazi zakonodajnega postopka, ko se takšne spremembe še lahko vključi. Zakon o kazenskem postopku (novela -L) pa po jesenskem usklajevanju, pardon, enostranskem brisanju še tistih redkih dobrih idej, počasi zapušča vladne mize in se prav tako seli v parlament. Obstaja resen strah, da bosta oba dokumenta sprejeta naglo in brez prave in potrebne razprave. Zakaj? Ker je tako bilo tudi prejšnjič. Zadnji paket kazenskopravnih sprememb, znan tudi kot Zalarjeva mala velika reforma (KZ-1B, ZKP-K, ter abominacija po imenu ZOP(R)NI), je državni zbor sprejel 2.11. lani, tj. v času, ko je bil razpuščen in v čakanju na izvedbo novih volitev, ter kljub temu, da je na vse zakone prejel odločen veto Državnega sveta. Na tako nedostojen način si ključne zakonodaje res ne bi smeli dovoliti sprejemati. Pravosodni minister Zalar je malo pred tem (2. septembra) prevzel tudi resor notranjega ministrstva, skupaj z odkrito izkazanimi željami, da se ta dva resorja tudi trajno združi. To se zaradi nasprotovanja nekaterih pravnikov kasneje sicer ni zgodilo, je pa sledeča vlada premierja Janše premaknila državno tožilstvo iz pravosodnega ministrstva k notranjemu (Gorenjakovemu), ter tako združila policijo in tožilce pod eno streho. Takšno stanje je izjemno nekonsistentno tako z načelom delitve oblasti kot tudi z idejo, da tožilec v predkazenskem postopku izvaja vlogo dominusa litisa in garanta zakonitosti, tako da skrbi za zakonitost zbranih dokazov. Za kaj takega pač njegov šef ne sme biti v isti bajti kot vrhovni policaj. Združitev že kaže svoje posledice, v dejstvu, da se policiji daje vedno več prostih rok pri izvedbi predkazenskega postopka. Zato se tudi dogajajo šolarske napake tipa, da ti policaj pride k preiskovalnemu sodniku s prošnjo za izdajo odredbe za tajni nadzor komunikacij zoper osumljenca iz glavne balkanske narkoverige z izmišljeno fabulo o tem, da je njegovo mobilno cifro pobral v telefonskem imeniku! Omenjena oseba je danes zaradi tega na prostosti (beri: nedolžna), kar bodo starši in drugi svojci vseh žrtev prepovedanih drog gotovo znali ceniti (!). Če bi tožilki v primeru malo bolj skrbno gledali, kaj se je dogajalo od poznega l. 2009 naprej, tega problema morda ne bi bili imeli.

Takšna je pač narava našega kazenskega postopka. Veljavni ZKP je bil izvorno sprejet l. 1994, vendar še vedno temelji na starem republiškem procesnem zakoniku, ki je kazenski postopek strogo ločil od njegove začetne faze - predkazenskega postopka (pKP) - v katerem je policija bolj ko ne neformalno delovala v smeri odkrivanja kaznivega dejanja in storilca, a tako zbranih podatkov ni mogla kasneje uporabiti kot dokaze (potrebno jih je bilo izločiti iz spisa). Dokazi so se zagotovili kasneje, pod garantnim očesom preiskovalnega sodnika v preiskavi, oz. z izvedbo neposredno na glavni obravnavi med sojenjem. Sčasoma se je ta meja začela krhati, tako da so policijska dejanja v predkazenskem postopku začela dobivati tudi dokazno vlogo, a brez (!) da bi se hkrati osumljencu zagotovilo ustrezno sodno varstvo. Tipični primer sta pooblastili za zaslišanje na policijski postaji po 148.a členu ali možnost policijskega pridržanja do 48ur, ki sta očitno namenjeni zbiranju prvovrstnih dokazov od pravkar zalotenega osumljenca. In še bolj tipično je konstantno in v pravu neutemeljeno razlaganje, da prvi odstavek 148. člena policiji daje neko splošno pooblastilo, da opravi vse potrebno za odkritje storilca. Ta odstavek je kvečjemu instrukcijska norma, kajti v kazenskem pravu nedoločenih ("ohlapnih") določb ne sme biti, sploh pa ne v škodo osumljenca. Če bi namreč bilo tako, bi lahko pod "vse potrebno" umestili tudi neomejeno pridržanje, zaslišanja brez mirande ali odvetnika, ter bolj eksotične stvari kot so waterboarding. Bodimo ja resni. Policijska pooblastila so takstativno in določno našteta v ZKP in ZPol; če nečesa ni, ga pač ni.

Obenem mora biti jasno, da se z uporabo IMSI catcherjev, tudi v najbolj nedolžni obliki, potiho zaobide predlansko neuspešno spremembo ZKPja (pridobivanje podatkov o vseh terminalih na določenem območju -- tower dump). Kaj točno se bo po novem počelo na podlagi predlaganega 113. člena ZNPP:

(1) Pri opravljanju policijskih nalog smejo policisti, ko je to potrebno zaradi zbiranja osebnih in drugih podatkov, namenjenih dokazovanju prekrškov in kaznivih dejanj ter identificiranju kršiteljev oziroma storilcev, uporabljati tehnična sredstva za fotografiranje ter video in avdio snemanje ter tehnična sredstva za označevanje ali identifikacijo oseb, vozil in predmetov, ki so v uporabi v policiji.
(2) Tehnična sredstva za označevanje oseb morajo biti zdravju neškodljiva in le začasno nerazgradljiva.
[...]

Oziroma koliko časa bo preteklo do prve razlage tega člena kot novega splošnega pooblastila, pa lahko samo ugibamo.

Sklepno: policija ima že zdaj cel kup pooblastil, pa z njimi ravna kot otrok z igračkami - stare niso več zanimive, novih ni nikoli dovolj. Saj če vam otrok že tretjič uniči eno igračo, mu ne boste šli kupovat sveže?