ICREACH: NSA-jev Google search po prometnih podatkih (tudi) za policijske organe

Greenwaldov The Intercept je ta ponedeljek objavil članek o izjemno obsežni bazi >850 milijard prometnih podatkov, ki jo NSA, vred z "Google-like" iskalnikom, ponuja več kot dvajsetim domačim varnostno-obveščevalnim in policijskim organom, med drugim zveznemu preiskovalnemu uradu FBI in agenciji za boj proti prepovedanim drogam DEA.

V članku objavljene PowerPoint prosojnice iz Snowdenove malhe razkritij (glej slike) služijo kot precej neposreden dokaz, da se ekletantni posegi v zasebnost uporabnikov elektronskih komunikacij, ki naj bi bili na papirju pridržani varnostno-obveščevalnim službam za potrebe boja proti mednarodnemu terorizmu in drugim oblikam najhujših kaznivih dejanj, dejansko na veliko uporabljajo tudi kot orodje za pregon običajnega in organiziranega kriminala.

Sistem z imenom "ICREACH" predstavlja nadaljevanje v ranih devetdesetih začete sistematične rabe prometnih podatkov v pravosodnih preiskavah. Ameriška DEA, ki ima v okviru ameriške Vojne proti trgovanju s prepovedanimi drogami že historično odlične povezave z vladami v srednji in južni Ameriki, si je takrat skupaj s CIO izpogajala pilotski program CRISSCROSS za dostop do prometnih podatkov o telefonskih klicih v "drogeraško najbolj kritičnih" državah Latinske Amerike. Rezultati niso izostali. Že z osnovnimi podatki o tem, kdo je klical koga, kdaj in za kako dolgo, so uspeli opraviti več odmevnih aretacij in zasegov pošiljk droge. Program je zavoljo teh uspehov skozi devetdeseta vedno bolj rasel. Leta 1999 se mu je priključil še FBI, ki je dodal svoj "know-how", to je analitski sistem PROTON, ki je omogočal tako lažje iskanje po zbranih podatkih (po tel. številkah, po "high-value imenih") kot tudi dostop do dodatnih zbirk podatkov, kot so podatki o letih, o potnih listih, vizah in CII-nih obveščevalskih poročilih iz regije. S pomočjo takšne združene evidence so ZDA krepko spremenile izgled latinskoameriških proizvodnih in distribucijskih linij za prepovedane droge.

NSA se je v zgodbo vmešala nekoliko kasneje, po nesrečnih napadih na WTC-jeva dvojčka, ko je postalo očitno, da so (pre)številne domače varnostno-obveščevalne in policijske agencije že pred napadom imele veliko posamičnih informacij tako o napadu kot o napadalcih, vendar jih niso kaj preveč uspešno delile med sabo, zaradi česar potem tudi ni niče pravočasno ukrepal. Kot tehnično najbolj dovršena med agencijami je prevzela nalogo izgradnje skupnega informacijskega sistema. Pri tem so seveda pogledali tudi CRISSCROSS/PROTON, vendar se jim je zdel zastarel. Takratni direktor Keith Alexander je leta 2006 zato predlagal nov, bistveno bolj obsežen izmenjevalni sistem, ki bi omogočal hrambo in izmenjavo ne samo bistveno večjega nabora podatkov (mobilna telefonija, skype, maili, internet, idr.) ampak tudi znatno večjih količin teh podatkov (številke v milijardah z več-deset milijonskimi svežimi dnevnimi pripadi). Sistemu so nadeli nadimek "ICREACH", pomenujoč "Intelligence Community Reach", v smislu povezave med dvajset in nekaj ameriškimi varnostno-obveščevalno agencijami in pravosodnimi agencijami (1. slika). Za manjši del podatkov so, upoštevaje načelo vzajemnosti, dovolili še izmenjavo s štirimi partnerskimi državami (Velika Britanija, Kanada, Nova Zelandija, Avstralija); tisti del se je imenoval GLOBALREACH.

Skupno število podatkov, ki so na voljo v sistemu, z leti strmo raste (2. slika). Prav tako zelo rase nabor podatkov (3. slika), ki zdaj obsega vse, kar je mogoče najti v modernih zbirkah prometnih podatkov. Hkrati je dostop do teh podatkov urejen na čimbolj prijazen, "one stop shop" "google-like" način, tudi že nadgrajen z modernejšimi funkcijami, kot sta izris kriminalčeve socialne mreže ali časovnice njegovih kontaktov z soosumljenimi. Temu primerno je zanimanje za sistem veliko: po njem klika "že več kot 1000 analitikov" pri "skupaj 23 različnih službah", domačih in tujih.

Velja dodati omejitev, da so po Interceptiovih ocenah v sistemu predvsem prometni podatki o tujih telefonskih klicih (ali vsaj klicih, kjer je ena stran komunikacije iz tujine), ne pa tudi podatki iz domače retencijske baze, ki jo NSA na podlagi 215. člena Patriot acta sestavlja iz komercialnih zbirk domačih operaterjev. Nad rabo slednjih je namreč precej več parlamentarnega in sodnega "nadzora", medtem ko je svaljkanje nad tujimi podatki na podlagi že več kot trideset let starega ukaza takratnega predsednika Reagana precej bolj prosto. So sicer indici, da imata FBI in zlasti DEA prikrit dostop tudi do domače zbirke; a to je ločeno vprašanje. Za razkrivanje drogeraških poslov v Južni Ameriki so tamkajšnji podatki bolj ko ne zadostni.

Kar nas potem, žal, pripelje na domača tla, pred Ljubljansko okrožno sodišče, kjer se bo prav kmalu nadaljevalo ponovno sojenje v zadevi Balkanski bojevnik. Spomnimo, Draganu Tošiću in sodelavcem se sodi zavoljo njegove vloge pri tihotapljenju znatnih količin južnoameriškega kokaina v Zahodno Evropo; tj. kokaina, ki ga je iz izvorne Kolumbije do stare celine čez Atlantik in Afriko dobavljala srbsko-črnogorska kriminalna naveza pod vodstvom t.i. balkanskega narokralja Darka Šarića. Šarićeva naraščajoča moč in vpliv v Beogradu in Podgorici je vladi obeh držav konec prejšnjega desetletja primorala v ukrepanje. Srbska varnostno-obveščevalna služba BIA, ki ima zavoljo specifik organiziranega kriminala v državi tudi pooblastila za pregon organiziranega kriminala (to ni nepomembna specifika), je konec leta 2009 v akciji "Balkan Warrior" ob pomoči ameriške DEA na jadrnici Maui ob urugvajski obala zasegla dve toni že zapakirane koke, istočasno pa v Beogradu aretirala več ključnih Šarićevih sodelavcev. Najbrž ne more biti nekega resnega dvoma, da jim je bila zbirka ICREACH pri tem v izdatno pomoč. Potem so zlasti ob pomoči pričanja spreobrnjenega Šarićevega prvega operativca Draška Vukovića povsem razbili narkokartel, vodji pa zaplenili vse domače premoženje. Šarić jo je sicer uspel pobegniti v Južno Ameriko, od koder pa se je marca letos, zavoljo naraščajočega pritiska, prostovoljno vrnil in predal Srbskim oblastem.

Črnogorski pravosodni minister Marković je na tiskovni konferenci istega dne precej odprto pojasnil, kako so ga dobili - pri tem pa se poleg BII zahvalil še "nekaterim tujim službam", specifično ameriški CII, slovenski SOVI, ter varnostnim organom Švice, Avstrije, Italije, Španije in Belgije (v tem vrstnem redu - glej posnetek). O tem nadvse zanimivem dejstvu so slovenski mediji precej obrobno poročali, čeprav gre za prvovrsten dokaz, da se je SOVA ukvarjala z nalogami, ki so povsem izven njenega dometa in ki bi jih morala brez nepotrebnega odlašanja prepustiti domači policiji.

O tem smo precej obsežno pisali že predlani, v seriji V obrambo sodišča. Beograjska BIA naj bi med snemanjem Šarićevih pogovorov naletela tudi na take z domnevnim slovenskim članom verige, Draganom Tošićem, zatorej pa v preiskavo pritegnila tudi slovenske kolege - a pač obveščevalce, torej SOVO, ne policijo. SOVA je - kot zdaj vemo iz Markovićeve javne zahvale - tudi aktivno sodelovala. Beri, prisluškovala. Na določeni točki (domnevno proti koncu l. 2009) naj bi zbrano gradivo vendarle predala tudi slovenski policiji, ki je to gradivo potem, tako se zdi, oprala kot plod svojega lastnega dela, tj. izpoved informatorja (enega domačih uporabnikov kokaina, ki naj bi drogo kupoval pri znancih iz Tošićeve verige in naj bi ga policija slučajno aretirala). S to izpovedjo "naj bi" potem dobili Tošičevo telefonsko številko in potem še nalog za prisluškovanje. Če bi namreč pred preiskovalnega sodnika prišli z uradnim zaznamkom SOVE, dobljenim od BIE, bi jih ta moral zavrniti (ali še kaj hujšega), ker slovenska varnostno-obveščevalna zavoljo ohlapnih pogojev dela ne sme sodelovati v domačih kazenskih preiskavah. In tako je še slovenska policija prisluškovala Tošiću. Po nekaj mesecih dela so potem na lep sončni dan maja 2010, po utečenem postopku, izvedli več hišnih preiskav, odvzeli prostost Tošiću in njegovim sodelavcem, tožilcem pa podali kazensko ovadbo.

Tošićeva obramba je, po pričakovanjih, izločitev tako domačih prisluhov kot srbskih dokazov (zaslišanja Vukovića idr.) predlagala že vsaj l. 2011. Po letu dni pinkponga med prvostopenjskim sodiščem in policijo so bili konec l. 2012 - le malo pred izdajo sodbe - ti dokazi kot nezakoniti tudi izločeni. Policija pač ni znala pojasniti, kako točno je dobila Tošićevo številko, pri čemer je zaporedoma ponujala različne razlage, dokler ni bilo sodniku dokončno dovolj. Brez ključni dokazov je bilo Tošića potrebno izpustiti iz pripora in potem še oprostiti. To je v slovenski javnosti vzbudilo precej ogorčenja, a ne nad delom policije in tožilstva, ki bi morala še preveč dobro vedeti, da takšnih dokazov ne smeta uporabiti, temveč nad sodnikom, ki je zgolj sledil črki zakona. Na veliko olajšanje tožilstva je višje sodišče sodišče lani podelilo odpustek in (po naši oceni z ne najbolj prepričljivo argumentacijo) ponovno dovolilo rabo teh dokazov v okviru ponovnega sojenja. To se bo po junujnskih in julijskih predobravnavnih narokih kmalu spet začelo.

Zoprno dejstvo je, da se brez domačih prisluhov in srbskih dokazov Tošića po vsej verjetnosti ne da obsoditi. Ostali dokazi, ko vemo, pa zadostujejo zgolj zoper nesrečna dva operativca, ki so ju v Italiji dobili s paketki kokaina v prtljažniku, pa še od teh jo je eden popihal v domačo Bosno, ker je tožilstvo zanj po nesreči pozabilo predlagati podaljšanje pripora.

Ob marčevskih razkritjih o vlogi SOVE v postopku (odkrita in javna zahvala črnogorske vlade) in o pravkar razkritih metodah in delu CIE in DEE se zdi le malo verjetno, da dokazi ne bodo spet izločeni. Tožilstvo se sklicuje, da smo "neka oaza človekovih pravic" in da je treba srbske dokaze dopustiti, ker so vendar zakoniti v Srbiji. Temu je težko pritrditi. Dokaze, uporabljene v slovenskem kazenskem postopku, je treba presojati po določbah slovenske ustave (in odločb Ustavnega sodišča) in domačega zakona o kazenskem postopku. Tečno dejstvo je, da je BIA za prisluhe sicer imela odredbo, vendar je ključne prisluhe dobila šele, ko je ta odredba že potekla. Dalje, če so pri prisluhih sodelovali obveščevalci, na kakršen koli način že, so ti dokazi nedopustni, ker kot je že enkrat reklo ustavno sodišče, "kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v kazenskem postopku niso dopustne niti v skrajni sili". Kasnejše "pranje" teh dokazov s telefonskimi imeniki, spletnimi stranmi in informatorji ne zadostuje.

Kot smo nedavno zvedeli, je Tošićev zagovornik okrožnemu sodišču že predlagal, da naj prekine postopek in presojo zakonitosti odstopi Ustavnemu sodišču.