Paralelni konstrukti

Se spomnite zadeve Balkanski bojevnik? Dragan Tošić je bil zaradi pomanjkanja dokazov novembra lani oproščen vodenja slovenskega dela t.i. balkanske heroinske naveze. Ključni dokazi v zadevi (telefonski prisluhi) so namreč leteli ven potem, ko se je izkazalo, da so policisti njegovo telefonsko številko (predplačniško seveda) dobili od srbske vojaško-obveščevalne službe BIA, potem pa o tem kar trikrat lagali na klopi za priče (prvič: dobili smo jo v telefonskem imeniku; drugič: našli smo jo na Tošićevi spletni strani; tretjič: našli smo jo nekje na internetu). Sodnik jim je v tretje vendarle rekel "dovolj" in izločil prisluhe ter vse, na njihovi podlagi pridobljene dokaze. Posledično je 13 ljudi zakorakalo na prostost, za tiste 4 nižje operativce (razvoz droge), ki so bili obsojeni, pa je tožilka Blanka Žgajnar pozabila predlagati podaljšanje pripora. Mediji žal povečini o stvareh niso pisali v tej luči, ampak bolj v smeri zgražanja nad sodnikovimi odločitvami, češ kaj pa si vendar dovoli sodnik.

In v čem je pravzaprav bil problem oziroma zakaj slovenska policija ne bi smela delovati na podlagi informacij, ki jih je preko SOVE dobila od srbske BIE? Zato, ker je sodelovanje policijskih in vojaško-obveščevalnih služb v tej državi najstrožje prepovedano. Polpretekla zgodovina je temu dobra priča, pa tudi v novi državi si je naša policija nekaj časa nesramno pomagala z izposojo prisluškovalne opreme od SOVE, ker svoje takrat še niso imeli. Ustavno sodišče je to pognalo v zrak. Obveščevalne službe namreč niso zavezane "omejitvam" kazenskega postopka in posledično nimajo v njem česa iskati.

Stranska posledica tega je, da policija ne sme operirati na podlagi informacij, ki jih dobi od obveščevalnih služb, ker le-te niso bile pridobljene zakonito.

Razen seveda, če policiji uspe dobljene informacije legalizirati, tj. jih "na novo, izvirno dobiti", "prikazati kot plod lastnega dela".

In kdo bi si mislil, Reuters je včeraj objavil zgodbo o dobrem sodelovanju med ameriško NSA in ameriško specializirano policijo za nadzor drog, DEA. Gre nekako tako, da NSA skozi svoj prisluškovalni aparat zbere informacije o potencialnih prekupčevalcih drog ter jih - mimo uradnih kanalov - posreduje DEI. DEA nato skozi operacijo, ki ji pravijo "paralelna konstrukcija" (pride iz besedne zveze crime scene reconstruction, s tem da nima nobene zveze z dejansko resničnostjo), posrbi, da izgleda, da je do teh informacij prišla sama in to neodvisno. Tipično pravi, da ji je informacije posredoval tajni sodelavec (ang. informant). Ko dobijo njegovo "pričevanje", da je določena oseba prekupčevalec, stopijo do preiskovalnega sodnika in na podlagi teh - zlaganih - informacij dobijo veljavno sodno odredbo za prisluškovanje. Na isti način dobijo tudi osumljenčevo telefonsko številko.

DEA teh dejanj nič kaj posebej ne skriva. Pravijo, da to počnejo "že več desetletij" in da gre pravzaprav za "stalno prakso". Še več, znotraj DEE obstaja posebni oddelek - Special Operations Division (SOD), katerega naloga je komuniciranje z NSA in izvajanje izobraževanj za izvedbo omenjenih konstrukcij ("konstruktov").

Ker so žrtve nezakonitega prisluškovanja, zlorabe uradnega položaja in krivega pričanja v glavnem prekupčevalci s prepovedanimi drogami ("zelo slabi ljudje"), se nihče kaj posebej ne pritožuje. Dodatni bonus je, da se ves tisti davkoplačevalski denar, ki ga ameriška vlada zmeče zasebnim podjetjem - soizvajalcem ameriškega prisluškovalnega stroja, vsaj v neki meri vrne v javno dobro. Tretji bonus je v tem, da se policaji več ne pritužujejo tako zelo nad neenakostjo pooblastil z obveščevalci. S tem je nekako tako kot pri nas s sodniškimi in zdravniškimi plačami. Če grejo ene gor, morajo tudi druge, drugače slabo izgleda.

Ironija je hotela, da se je zgodba Balkanskega bojevnika začela prav s skupno akcijo DEE, srbske BIE in urugvajske policije. Tukaj malo tvegamo, ampak najbrž ne bo pretirano zapisati, da se je g. Tošić domala dve leti v priporu preživel prav ob pomoči ameriške Prizme.