Kdor je ukradel sedem milisekund, je zaslužil milijone

Od Wasingtona do Chicaga je približno tisoč kilometrov po zemljevidu (tri svetlobne milisekunde). Po cesti je teh kilometrov še nekaj več, za informacije pa je pot še daljša, saj se biti vmes sprehajajo po več povezavah in usmerjevalnikih, tako da informacijski signal med mestoma ne more potovati hitreje kakor sedem milisekund. Zakaj je to pomembno? Ker se je prejšnji teden zgodil natanko eden izmed treh scenarijev: nekdo se je počutil neverjetno vsevednega in slepo stavil 600 milijonov dolarjev na skrajno nepričakovano odločitev ameriške centralne banke (FED), nekdo je zlomil zakone fizike ali pa je nekdo dobil podatke hitreje, kot bi jih bil smel. V vsakem primeru je zaslužil ogromno denarja. Ni treba dvakrat ugibati, kaj je daleč najverjetneje. Berite dalje, saj ima zgodba cel kup detajlov.

Poglejmo incident pobliže, za kar moramo poznati ekonomsko ozadje. Prejšnji teden v sredo je FED objavil nepričakovano odločitev, da ne bodo spreminjali tempa kvantitativnega sproščanja (quantitative easing, QE). Gre za kontroverzno taktiko, s katero centralna banka v bančni sistem črpa likvidnost, da bi zagnala opešano gospodarstvo. Čeprav novinarji površno opisujejo QE kakor tiskanje denarja, gre v resnici za nekoliko bolj zapleteno operacijo, s katero FED kupuje vrednostne papirje, ki jih običajno ne. Navadno svojo bilanco (in s tem denarni agregat) širi z nakupu državnih obveznic, pri QE pa kupuje še vse kaj drugega, kar ni tako prvovrstno zavarovanje. S tem resda povečuje količino denarja v obtoku, a ko bodo te vrednostne papirje prodali ali pa bodo ti dospeli (torej bodo recimo obveznice poplačane), bo na ta način FED ta denar umaknil iz obtoka.

QE ima številne nasprotnike, ki mu očitajo, da podpihuje inflacijo. Zanimivo je, da te inflacije še vedno ni nikjer videti. Avgusta je v ZDA znašala 1,5 odstotka, kar je pod ciljno vrednostjo centralne banke (ta sicer v ZDA ni tako strogo določena kakor v EU, kjer jo ECB skuša pribiti tik pod dva odstotka, a vendarle). Vseeno pa je FED že večkrat namignil, da se bo QE slej ko prej končal ali vsaj stanjšal, zato je večina pričakovala, da bo FED prejšnjo sredo to tudi najavil. Pa se to ni zgodilo, ker je gospodarstvo še preveč trhlo. QE se bo nadaljeval z nezmanjšanim tempom, to je 85 milijard dolarjev mesečno (od tega 40 milijard dolarjev za hipotekarne obveznice in 45 dolarjev za državne obveznice daljše ročnosti).

Sedaj pa k incidentu. Vse najave FED-a so monumentalni dogodki, ki trge zamajejo v eno ali drugo smer. Mogoče je zamajejo pretirana beseda, a nihaji po pet odstotkov niso nič posebnega; to pa je dovolj, da zaslužimo milijone, če vemo, kdaj in v katero smer se bodo zgodilo. Zato ima FED strog protokol, kako te podatke objavlja. To se zgodi točno ob 14.00 po newyorškem času, tako da vsi udeleženci na trgu dobijo informacijo istočasno. Sam postopek je dejansko precej zanimiv, saj se novinarji ob 13.45 zberejo v posebni varni sobi v stavbi FED-a v Washingtonu, kjer dobijo podatke točno ob 13.50. Potem pa imajo deset minut časa, da prežvečijo zapleteno sporočilo za javnost (ki jih FED pili dolge ure besedo po besedo) in sestavijo novico, ki jo točno ob 14.00 lahko pošljejo svojim hišam, ko FED sprosti komunikacije. Istočasno se objavi tudi izjava za javnost. (Več o delovanju bančnega sistema v času krize 2007-2012, zlasti centralnih bank ter o takih in podobnih postopkih ter spletkah in intrigah lahko preberete v letošnji knjigi preiskovalnega novinarja Neila Irwina z naslovom The Alchemists; branje vam iz lastnih izkušenj priporočam.)

Najava v sredo je povzročila polet tečajev vseh mogočih vrednostnih papirjev. Zgodila se je točno ob 14.00, ko je informacija iz FED-a postala javna. Toda istega dne je v Chicago ob 14.00:00,001 (torej milisekundo pozneje) prispelo nakupno naročilo za terminske pogodbe na zlato (tako fizično kot ETF-je) v vrednosti 600 milijonov dolarjev (s terminskimi pogodbam se največ trguje v Chicagu); podobno se je zgodilo tudi v New Yorku. Problem je, da bi FED-ovo spročilo v Chicago lahko prispele šele sedem milisekund po objavi, če upoštevamo fiziko, v New York pa dve milisekundi po objavi. To ni zanemarljiva razlika. Še bolj čudno je to, da sta bili obe naročili podani istočasno, čeprav v New Yorku in Chicagu nismo mogli hkrati izvedeti za vest zaradi različne oddaljenosti od Washingtona.

Milisekunde so tako pomembne, da zaradi njih polagajo nove kable, o čemer smo že obširno pisali. Visokofrekvenčno trgovanje, algoritemsko trgovanje in podobno so redne taktike na Wall Streetu, ki prinašajo ogromne dobičke. V principu gre zato, da je hitrost izjemno pomembna, zato velike investicijske banke plačujejo ogromne vsote za najhitrejše računalnike, najpametnejše programerje in najhitrejše povezave do borznih platform (in zaradi spodrsljajev izgubijo milijone). Trgovanje poteka v zveznem času in če naročilo prispe milisekundo pred konkurenco, je to že dovolj za izvedbo. In zato mali vlagatelji proti investicijskim praktično nimajo možnosti.

Preiskava, kaj se je zgodilo v sredo, bo nedvomno zelo zanimiva. Možnost, da je kdo prekršil zakone fizike, lahko izključimo. Da je šlo za pomoto, je malo verjetno, saj je bilo naročilo oddano točno milisekundo za tem, ko je informacija postala javna. Toda takrat fizično še ni mogla biti tam, kjer je bilo naročilo oddano. Nekdo se je torej zelo potrudil, da ni trgoval pred uradno najavo (poštenost je tudi sprevržena), a je očitno zelo dobro vedel, kakšna bo ta, tako da je vseeno zvito prehitel vse ostale tekmece. Če želite primerjavo iz atletskega sveta – napačen start je vsak start, ki se zgodi manj kot 0,100 sekunde po poku pištole. Hitreje kot v desetinki namreč ni mogoče odreagirati na strel; v tem incidentu je zgodba podobna.

Obstaja pa še ena možnost, ki jo je raziskoval CNBC. Kateri izmed novinarjev bi lahko informacijo iz varne sobe posredoval svoji hiši, ta pa bi jo javnosti razkrila točno ob 14.00:00,000. Če bi bila ta hiša v New Yorku ali Chicagu, bi seveda tam prej izvedeli zanjo. CNBC je stopil v stik z vsemi novinarskimi hišami, ki so imele predstavnike v FED-u, a odgovorov niso dobili. Tudi FED se ni izjasnil, ali bi bila to kršitev predpisanega molka ali ne (torej ali informacija ne sme zapustiti varne sobe ali priti v javnost do 14.00; razlika je bistvena). Tudi FED je začel preiskavo incidenta, kar zgovorno priča o pomembnosti milisekund, precej pa je o njem že izbrskal Nanex.

Kakorkoli obračamo, zadnjo plat imamo vedno zadaj. In kdorkoli in kakorkoli je že zakrivil ta incident, se je okoristil z informacijami, ki jih ne bi smel imeti. V resnih državah se gre za to početje v zapor. Vedno znova pa se vprašamo, kaj je namen borze in trgov terminskih pogodb? V osnovi bi morale podpirati realno ekonomijo, torej podjetjem nuditi možnost, da zberejo ustanovni kapital, s terminskimi pogodbami pa se je mogoče zavarovati pred prihodnjimi nihanji cene surov. Za to seveda potrebujemo špekulante, saj mora nekdo kupiti drugi del teh instrumentov, ki zagotavljajo likvidnost in prevzemajo tveganje v zameno za nagrado. Incidenti, kot je današnji, pa s tem nimajo nobene zveze. Nekdo je namreč tu polizal smetano, ne da bi tvegal karkoli. To pa ni pošteno.