Nekaj milisekund v borznem omrežju pomeni milijone

Romantični prizori glasnega vrveža na trgovalnem parketu na Wall Streetu, kot jih poznamo iz filmov, so že nekaj časa zgodovina. Ogromno večino transakcij izvedejo računalniki, kjer tekmujejo v milisekundah in centih. Za odločitve o prodaji in nakupu se odločajo na podlagi algoritmov, ki jih programirajo najboljši matematiki na svetu, in s tem skrbijo za dve plati. Ustvarjajo globino in likvidnost trga ter hkrati pobirajo provizije za svoja podjetja. Tu cent in tam cent se sicer ne sliši veliko, a teh transakcij je vsako sekundo milijarde in Goldman Sachs, največja investicijska banka, letno napravi več sto milijonov dolarjev dobička iz trgovanja.

Izvrsten članek o elektronskem trgovanju so na novega leta dan objavili v The New York Times. V njem lahko preberete, da je uspeh pri trgovanju odvisen od milisekundnih odzivnih časov, zato največji plačujejo velike denarje, da so njihovi strežniki fizično v istih prostorih kot borzni. In da obstoji tretja največja borza v ZDA praktično sredi ničesar ter se nikoli ne pojavi v nobenih poročilih, ker ni nič posneti. V neugledni kleti brnijo računalniki, po katerih se pretakajo delnice semtertja. Borzi posredniki srebajo kavo tisoče kilometrov stran. Povprečen časa držanja ene delnice ni nekaj dni ali mesecev, ampak pičlih 22 sekund; tolikšen je obseg algoritmičnega trgovanja.

Tu so hekerji zaslutili svojo priložnost. Ker je na trgu hitra odzivnost tako zelo pomembna, že majhne manipulacije z odzivnih časom lahko pomenijo milijonske razlike. Problem je, da tehnologija za nadzor omrežja zaznava dogodke na milisekundi skali, zato se mikrosekundne anomalije skrijejo. Na Cpaket so pripravili dokaz koncepta, kako lahko hekerji z mikrosekundnimi manipulacijami zaslužijo milijone povsem neopaženo. Pri spletni telefoniji toleriramo nekako do 150 milisekund latence, pri igrah je že 100 milisekund opazno moteče, medtem ko je pri trgovanju ena milisekunda že veliko. Tu odločajo mikrosekunde in teh lahko hekerji s tako imenovanim stranskim napadom v omrežje vnesejo preveč.

Kot ugotavljajo znanstveniki na MIT-u, se počasi približujemo absolutni meji, to je svetlobni hitrosti. Od Londona do New Yorka svetloba potuje približno 20 milisekund in podjetje, ki želi dobro trgovati na newyorški borzi, strežnikov ne sme imeti v Londonu, ker so tam povsem nekonkurenčni. Ameriška konkurenca jih povozi. Zato plačujejo mastne vsote, da dobijo mesto v isti stavbi kot borza.

Vse to ni neka znanstvena fantastika, saj se v strokovnih krogih že nekaj časa pojavljajo pomisleki, da naše borze in s tem naše življenje obvladujejo računalniki in algoritmi, o katerem ne vemo dovolj. Lani 6. maja smo videli primer, ko je indeks Dow Jones v enem dnevu izgubil 9,2 odstotka zaradi spleta okoliščin, ki so povzročile avtomatično zapiranje pozicij in s tem kaskadni efekt prodaj. Takrat ni šlo za manipulacijo trga ampak za nepričakovan odziv predprogramiranih algoritmov. Tisti dan je Dow Jones večino izgube nadoknadil, a pomembno lekcijo smo dobili. Naše premoženje upravlja sistem, ki je prezapleten, da bi ga razumeli.

Na ljubljanski borzi pri nekaj poslih dnevno tovrstnih težav seveda ni.