Uradno: Voyager 1 je zapustil Osončje!

Voyager 1 je kot prvi človeški izdelek zapustil Osončje in priletel v medzvezdni prostor, piše najnovejša številka znanstvene revije Science. Za pot, dolgo približno 125 astronomskih enot oziroma slabih 19 milijard kilometrov, je potreboval 36 let. V tem času se je od Zemlje oddaljil za 17 svetlobnih ur. Najbližja zvezda poleg Sonca je od Zemlje oddaljena štiri svetlobna leta, tak da lahko hitro izračunate, da Voyager 1 v medzvezdnem prostoru še lep čas ne bo srečal nobenega planeta ali zvezde. To je 40.000 let.

Pozorni bralci boste zastrigli z ušesi in vprašali, ali ni Voyager Osončje zapustil že nekajkrat, nazadnje in najprepričljivejše pa že lanskega avgusta. O tem smo podrobno pisali letos poleti in ugotovili, da stvari niso tako preproste, kot bi kazali naši lepi modeli.

Res je Voyager 1 že leta 2004 preletel terminacijski udar, kjer se je hitrost Sončnega vetra (nabiti delci, ki izvirajo iz Sončeve plazme) znižala pod zvočno hitrost. Potem pa je lanskega avgusta Voyager 1 zaznal, da je gostota delcev iz Sončevega vetra padla za več velikostnih razredov, hkrati pa se je povečala jakost galaktičnega vetra. Zakaj takrat NASA ni sklicala ogromne novinarske konference, ampak le med vrsticami najavila, da je Voyager 1 zašel nekam, kar imenujejo magnetna avtocesta? Prav zaradi magnetnega polja, ki je še vedno kazalo v isto smer kakor v Osončju. V galaksiji pa kaže magnetno polje v drugo smer, zato Voyager 1 še ni mogel biti v medzvezdnem prostoru.

To je vse že znano. Kaj je torej novega, da sedaj Science in NASA odločno trdita, da je Voyager 1 zunaj? Izmeriti bi morali gostoto plazme, ki je po vseh računalniških modelih v galaksiji večja kakor v Osončju, kar pa ni enostavno, ker je detektor zanjo odpovedal pred 30 leti. To je precejšnja težava, ni pa nerešljiva, saj lahko Voyagerjevi anteni v primernih pogojih zaznata vibracije zaradi plazme, iz katerih je mogoče izračunati gostoto plazme. To so končno storili letos spomladi, ko so 9. aprila do Voyagerja 1 pripotovali delci od lanske Sončeve neviht. Meritve oscilacij plazme kažejo, da je Voyager 1 resnično zunaj, saj je gostota plazme 80-krat večja kot kjerkoli v Osončju. Pravzaprav je bil Voyager 1 tam že avgusta lani, kot so kazale meritve Sončevega vetra. V bistvu je ta izjava nekoliko tavtološka, saj je heliopavza definirana s spremembo gostote plazme. Definicij pa je prav lahko več, recimo do kam ima Sonce prevladujoč gravitacijski vpliv, ki se razteza še zelo daleč naprej. Kakorkoli obračamo, meja Osončja ni jasno definirana niti hitro razpoznavna. Če bi na Voyagerju 1 sedela posadka, ta ne bi nikakor opazila razlika med prehodom.

NASA je sklicala veliko novinarsko konferenco, na kateri so objavili vest o izstopu iz Osončja. Kaj je sedaj z magnetnim poljem? Nihče ne ve točno. Znanstveniki priznavajo, da stvari tam daleč od Zemlje in še vedno zelo zelo blizu glede na ostale zvezde, kaj šele galaksije, niso enostavne in ostajajo zavite v tančico skrivnosti. Pravzaprav se niti vsa znanstvena srenja ne strinja, da je Voyager 1 resnično v medzvezdnem prostoru. Večina je sicer tega mnenja, manjšina pa trdi, da je le v zadnjem delu Osončja. Zagonetko bomo bržkone lahko rešili, saj bo RTG poganjal Voyager 1 tam nekje do leta 2025, ko bo ugasnil še zadnji instrument (trenutno jih je treba namreč kolobariti, saj RTG nima več dovolj energije, da bi lahko delovali vsi hkrati). In tedaj bo dokončno jasno, kam neki je Voyager 1 priletel. Svojo pot bo seveda nadaljeval, a žal ne bomo nikoli več slišali niti glasu od njega. Voyager 1 bo sicer še vedno deloval, le signal bo tako šibek, da ga ne bomo več zaznali.

Voyager 2 seveda še prav tako živahno miga, le da je le 100 astronomskih enot proč od Zemlje in zato ta hip ni tako zanimiv. Bo pa čez nekaj let.