Kje neki je Voyager 1?

Njegova točna oddaljenost od Zemlje in od Sonca je znana in znaša približno 124 astronomskih enot (več kot 18 milijard kilometrov). To je tako daleč, da svetloba od Sonca do Voyagerja potuje 34 ur (za primerjavo, od Sonca do Zemlje potrebuje približno osem minut). Precej manj pa je znano, kaj se tam nahaja. Razen tega, da je Voyager 1 nekje na robu Osončja. Od lanskega članka je Voyager 1 prepotoval skoraj 500.000.000 kilometrov in v tem času je naletel na številne nenavadne pojave.

Temu je posvečena zadnja številka revije Science, v kateri najdete tri znanstvene članke, ki opisujejo Voyagerjevo popotovanje v zadnjem letu, na Nasini strani pa odgovore na pogosta vprašanja.

Od Voyagerja 1 ob prehodu iz Osončja v medzvezdni prostor nismo pričakovali nič spektakularnega. Že leta 2004 je po pričakovanjih preletel terminacijski udar, kjer hitrost Sončevega vetra upade pod nadzvočno hitrost (to so v resnici nabiti delci, ki izhajajo iz Sončeve plazme). V resnici ga je preletel večkrat, ker hitrost vetra fluktuira, a to ni pomembno. Naši modeli napovedujejo, da se potem počasi približa heliopavza, kakor označujemo področje, kjer vpliv Sončevega vetra v primerjavi z medzvezdnim toliko uplahni, da se obrne lateralno (njegova hitrost v smeri od Sonca je nič, ostane le stranska komponenta). Ko bi Voyager 1 preletel heliopavzo, bi zapustil heliosfero (območje v vesolju, kjer prevladuje vpliv Sonca). Razmere onkraj so precej drugačne.

Zgodilo pa se je nekaj zelo čudnega. Lani 25. avgusta je kazalo, da je Voyager 1 zapustil heliosfero. Jakost Sončevega vetra se je nenadoma zmanjšala za faktor tisoč, povečalo pa se je število delcev iz medzvezdnega prostora. Rekli bi, da je to konec Osončja. A to ni čisto res. Izven Osončja je zanemarljivo tudi Sončevo magnetno polje (nabiti delci namreč potujejo vzdolž silnic polja), tako da bi morali izmeriti zgolj galaktično. To pa je glede na Sončevo nagnjeno za približno 60 stopinj. Tega Voyager 1 ni izmeril, ampak še vedno zaznava Sončevo magnetno polje. Dodatna težava je medzvezdni veter, ki bi moral prihajati iz vseh strani, pa doteka pretežno iz ene.

Vse to kvari lično sliko o heliosferi, ki smo jo imeli. Znanstveniki pojasnjujejo, da je očitno Voyager 1 priletel v prehodno območje, ki ga niso pričakovali ali napovedovali. Kako veliko je to območje in kdaj ga bo zapustil, lahko le ugibamo. To se lahko zgodi jutri ali pa čez nekaj let, podobno kot je tudi Sončev veter v enem dnevu upadel za faktor tisoč. Upajmo pa, da se bo to zgodilo do leta 2020, ko bo termoelektrični generator na radioizotope (RTG), ki proizvaja energijo za njegovo delovanje, počasi začel ugašati (tehnično se ta nikoli ne ugasne, ampak mu moč eksponentno pojema). Ne pozabimo, da je na poti že od leta 1977, svojo pričakovano življenjsko dobo pa je presegel za večkrat. Prinesel je številne pomembne podatke o sestavi Osonočja in tudi sedaj v svojih zrelih letih nas je zopet presenetil.

Približno leta 2025 bo Voyager 1 onemel, saj bo RTG premalo aktiven (njegov razpolovni čas je sicer 88 let). A bržkone bo Voyager 1 za vedno ostal človeški izdelek, ki je najdlje od svojega doma - blede modre pike v ogromni črnini.

(Medtem Voyager 2 še ni zapustil Osončja, saj je le 100 astronomskih enot od Sonca.)