Primer Aarona Swartza, pol leta kasneje

Nedavno je minilo šest mesecev, odkar si je mladi heker in internetni aktivist Aaron Swartz vzel življenje, da bi se rešil svojih težav z zakonom. Spomnimo, šlo je za mladca, ki je globoko verjel v pravico do prostega širjenja informacij, sploh tistih, za katere je tako ali tako plačala država. Leta 2008 se je prvič lotil masovnega wgetanja dokumentov, takrat sodb, iz plačljive baze PACER, s katero upravljajo ameriška sodišča. Okoli tega ga je sicer obiskal FBI, vendar obtožnica ni bila vložena, ker je je snel (in kasneje objavil) dokumente, ki so itak bili javni. Podobno dejanje dve leti kasneje ga je na koncu stalo življenja. V drugi polovici 2010 je, tekom krajše izmenjave na MIT-ju, začel downloadati znanstvene članke iz plačljive baze JSTOR, za katero je imel MIT zakupljen neomejeni dostop. Problem je nastopil, ko ni hotel nehat, tudi po tem, ko mu je nekdo na JSTORU začel blokirati dostop. Prešvercal se je v enega od MIT-jevih severromov, tam pustil laptop in zunanji trdi disk, ter redno menjaval IP-je in MAC adrese, da je lahko ostal v MIT-jevem internem omrežju. Univerzina policija ga je lovila 3 mesece, preden so ga januarja 2011 dokončno dobili.

Ko sta MIT in PACER končno uvidela, s kom imata opravka, sta skušala hitro pomiriti strasti (vsaj tako smo na veliko slišali od obeh), češ da ne gre za nič resnega. A do takrat sta se, seveda na njuno željo, že vmešala tudi FBI in (zanimivo), Secret Service, katerega naloga je sicer varovati vodilne ameriške državnike. Primer je prevzelo zvezno tožilstvo, kar je ustavilo poskuse državnih tožilcev iz Massachusettsa, da bi Swartza spustili zgolj z opozorilom. Zvezna tožilka Carmen Ortiz je julija 2011 vložilo prvo obtožnico, podlago pa so našli v leta 1986 sprejetem Zakonu o vdorih v informacijske sisteme (CFAA), ki je bil - letnici primerno - mišljen predvsem za varovanje kritične državne informacijske infrastrukture, ne pa zasebnih informacijskih sistemov. Tožilka je od Aarona pričakovala priznanje in pa vsaj nekaj zapora; to naj bi ji zagotovilo napredovanje, zadovoljilo oškodovance (ki so sicer javno kričali, da tega ne želijo) in potrdilo strogo vladno politiko do hekerjev. Aaron pa ni želel iti v zapor, in ni hotel priznati vdora v informacijski sistem JSTORA, saj navsezadnje ni vdrl, ampak povsem zakonito vstopil (MIT je imel dostop), kršil pa je le JSTOROVE pogoje uporabe. Skratka, šlo naj bi za kršitev iz naslova pogodbe, ne kaznivo dejanje. Ortizova ni popustila; prav nasprotno, verjela je, da rabi še malo bolj pritisniti za njegovo priznanje; septembra lani je v obtožnico dodala dodatne točke, tako da mu je grozilo že skupaj 50 let zapora in 1 milijon denarne kazni. Prepričali je niso niti ugledni pravniki, ki so prevzeli vlogo Aaronove obrambe. Januarja letos naj bi Swartzu dokončno počilo; na noči na 12. si je vzel življenje. Kasneje je postalo znano še to, da ga je pestila tudi blaga depresija, ki jo je skrbno skrival pred vsemi, celo svojo punco.

Ortizova je tri dni kasneje umaknila obtožnico, ter se hitela opravičevati, da - poldrugemu telu groženj z 30 do 50 leti zapora navkljub - v resnici ni želela tako visoke kazni. Javnost ni bila prepričana; na Obamini spletni strani We The People pa se je pojavila peticija za njeno odstranitev. Kljub temu, da se je pod njo podpisalo več kot dovolj državljanov (57.000, kvorum je 25.000), Bela hiša do danes nanjo ni odgovorila. Ortizova tudi ostaja na funkciji; ena od zadnjih zadolžitev zajema pregon Dzhokharja Tsarnaeva, preživelega od dveh bratov, odgovornih za bombni napad na letošnjem bostonskem maratonu.

Malo več truda (ne pa še rezultatov) smo lahko videli med kongresniki. Dvojica Wyden/Logren iz vrst demokratov je vložila predlog ti. "Aaronovega zakona", ki bi noveliral omenjeni CFAA in ga prilagodil modernim časov. Kršitev pogodbenih pogojev uporabe - denimo preseganje kvote člankov, ali posojanje Steam gesla - naj ne bi več avtomatsko štela za "vdor v informacijski sistem", hkrati pa bi se tožilcem prepovedalo brezsmiselno nabijanje točk obtožnice za vsak "primer" dostopa v informacijski sistem. Evropski kontinentalni sistemi glede tega poznajo ti. institut steka kaznivih dejanj, kjer večje kaznovo dejanje konzumira manjša kazniva oz. pripravljanja dejanja, zaradi česar je skupna ("enotna") kazen tudi veliko nižja. Gre nekako tako, da ni smiselno nekoga posebej kaznovati za poškodovanje ograje, kljuke na vratih, okenske šipe, tatvino računalnika in neupravičene rabe toasterja, če je pa vendar jasno, da je šlo za faze en večje vlomne tatvine, med katero se je storilec pač še malo najedel. Tožilka Ortizova tovrstnega vsebinskega združevanja ni opravila, ampak je kazni za vsako očitano dejanje preprosto seštela. Nova metodologija bi bila vsekakor dobra, je pa vprašanje, če bo sla skozi. Ameriški kaznovalni sistem namreč - v nasprotju z našim, kjer je 90% kazni pogojnih ali zapora do 1 leta - temelji prav na dolgotrajnih zapornih kaznih.

Še najbolj dejavni pa so bili novinarji. Wiredov Kevin Poulsen je na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja zaprosil za Secret Servicovo kartoteko - več tistoč strani - o Swartzu. Ministrstvo za domovinsko varnost je zahtevek zavrnilo, vendar je po pritožbi na sodišče (Američani ne poznajo instituta informacijskega pooblaščenca) izgubilo. Poulsen bi dokumente že moral dobiti, vendar je MIT vložil pritožbo, ker naj "bi se bali za varnost svojih zaposlenih; tistih, ki so lovili Swartza". To je seveda zgolj nakladanje. Imena in priimki se v tovrstnih dokumentih vedno pobrišejo ("redaktirajo"). Bistveno bolj verjetno je, da jih skrbi zgolj to, da se bo izkazalo, da sta MIT in JSTOR ves čas pritiskala za hudo kazen za Swartza - ravno obratno, kot že ves čas trdita. MIT je sicer nameraval pripraviti lastno poročilo o zadevi. Izšlo naj bi še ta mesec.

Swartz je bil medtem posmrtno sprejet v Intertni Hall of Fame.