Domače branje: Joseph Campbell: Miti, po katerih živimo (1972)

Ko se dojenček rodi, se zdi samoumevno, da so se njegovi preživetveni refleksi in nagoni izoblikovali v milijonih let evolucije. V njegovem telesu vidimo prilagoditve na življenjsko okolje in tudi ostanke daljne preteklosti, v kateri so se razvijali naši predniki. Ne dvomimo, da so malo bitje izoblikovali evolucijski procesi in ne pomislimo, da se je z njegovim rojstvom začela nova vrsta, ampak vidimo nadaljevanje svoje.

Te procese večinoma prepoznamo samo v biološkem telesu, a veljajo tudi za živčne, hormonalne in druge strukture, v katerih se izoblikuje naša duševnost. Duševni svet se ni razvijal ločeno od fizičnega, ampak so tudi njega izoblikovali milijoni evolucijskih let, ki so „zavest“ naučili, kako zajemati, filtrirati in razlagati informacije, iz katerih si ustvarimo podobo o fizičnem svetu. Zato ob rojstvu v duševnem smislu nismo prazni računalniški diski, ampak se v nas skrivajo enako stari refleksi in vzorci kot tisti, zaradi katerih začnemo sesati palec ali se odzivati na obraze.

Prastarost naše (pod)zavesti, na katero je že pred skoraj stoletjem opozarjal psiholog Carl Gustav Jung, lahko pomaga razumeti zelo človeško lastnost: iskanje zgodb in razlag, s katerimi osmišljamo naravne pojave in zgodovinske dogodke, iščemo kolektivne identitete ter tolažimo misel na minljivost. Za znanega ameriškega raziskovalca mitov Josepha Campbella je pri naši vrsti potreba po takšnih zgodbah prav tako človeška kot število kromosomskih parov ali odsotnost encima za presnovo celuloze.

Campbell je večkrat ponovil Jungovo misel, da so miti odsev naše (pod)zavesti. Zato nam lahko poznavanje zgodovine mitov pomaga razumeti evolucijo duhovnosti in pokazati, kako deluje zavest: v kakšne zgodbe povezujemo naše izkušnje, kako osmišljamo dogodke, na kakšen način iz zaznav izpeljujemo sklepe.

V seriji predavanj, ki jih je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja pripravil za nekakšne (resnejše) predhodnike govorov TED, je zato pojasnil izvore, ozadja in težo takšnih velikih mitskih zgodb. Kako gledamo na vojno in bojevnike? Kakšna je vloga ženske in moškega? Kdaj norost postane razsvetljenje? Kaj se zgodi po smrti, kdaj skupna identiteta postane narod in kdaj se je zgodil razkol med zahodno in vzhodno filozofijo? Zelo pozoren je bil na obrede, s katerimi so človeške skupnosti pripravile posameznika na prevzemanje družbenih vlog. Opozoril pa je tudi na pasti, ki jih je prinesla industrijska doba („odčaranje sveta“) in vse večjo drobljenje družbe na posameznike, ki so izgubili povezavo s starimi miti, a niso imeli časa ustvariti novih.

Campbell je napovedal, da družbene vloge mitov ne bo mogla prevzeti znanost – kljub napovedim novorazsvetljenskih idealistov, da v dobi razuma ne bo več prostora za stare vraže in druge neznanstvene razlage sveta. Nasprotno. Če se miti ne bodo več razvijali in nam osmišljali novih časov, se bo zavest atomiziranih posameznikov pač oprijela tistega, kar bo na voljo: starih (preživelih) mitov in religij, ezoterike ali psihoaktivnih učinkovin, ki so jih smeli nekoč uporabljati samo posvečeni šamani.

In še nekaj je zmanjkalo znanosti. Ni se vprašala, v katerem mitu živi sama.