Voyager 1 v zrelih letih zapušča Osončje

Pred natančno 35 leti na današnji dan, daljnega 5. 9. 1977 ob 14.56 uri po slovenskem času, je NASA z izstrelišča Cape Canaveral na Floridi v vesolje poslala plovilo Voyager 1. Mesec je bil takrat že osvojen, in to ne samo enkrat, ampak šestkrat, tako da je po njem hodilo dvanajst ljudi. Program Apollo se je iztekel leta 1972 in od tedaj po Mesecu Zemljani niso več hodili. Iti je bilo treba dlje, biti je bilo treba drznejši.

NASA je iskala druge velike programe in predlagali so izvedbo Grand Toura. V tistem času so se namreč zunanji planeti (Jupiter, Saturn, Uran, Neptun in danes v pritlikavi planet degradirani Pluton) poravnali v izjemno ugodno formacijo, ki bi omogočila enostaven oblet (flyby). To bi uspelo z vsega štirimi plovili. Prvi dve bi leteli mimo Jupitra, Saturna in Plutona (v letih 1976-1977), drugi dve pa mimo Jupitra, Urana in Neptuna (v letih 1979). Denarja je zmanjkalo in Grand Tour je ostal mrtva črka na papirju, ostanke pa so stlačili v program Voyager. Pravzaprav so ju prvič degradirali v program Mariner, a je zmanjkalo denarja tudi za to. Kljub varčevanju in rezom v vesoljski program pa so bili to zlati in predvsem romantični časi raziskovanja vesolja, saj smo v vesolje poslali še Pioneer 10 in Pioneer 11, začeli graditi velikopotezni program raketoplanov Space Shuttle in se kasneje (konec 70. let in v začetku 80. let) celo spogledovali z vesoljsko postajo v orbiti - Mir je zaživel leta 1986.

Sestrski plovili Voyager 1 in Voyager 2 sta bili namenjeni študiju planetarnih sistemov Jupitra in Saturna, a sta daleč presegli svoj prvotno načrtovani življenjski razpon (podobno kot roverja Opportunity in Spirit na Marsu). Leta 1979 je Voyager 1 letel mimo Jupitra (na razdalji 350.000 km), leto pozneje pa še mimo Saturna (le 125.000 km daleč). Ob tem posnel kopico dobrih posnetkov planetov in njunih satelitov. Voyager pa je potem pridno nadaljeval svojo pot proti robu Osončja.

Leta 1998 je prehitel Pioneer 10 in postal najbolj oddaljen človeški predmet v vesolju. Čeprav Nezemljanov ne bo srečal, nosi pomembno zgodovinsko sporočilo. Na obeh Voyagerjih je pozlačena plošča, ki vsebuje podatke o Zemlji in življenju na njej, ki bi inteligentnim bitjem načeloma zadostovali, da nas najdejo in prepoznajo. Leta 2004 je Voyager 1 preletel terminacijski šok, kakor označujemo področje, kjer se hitrost Sončevega vetra upočasni z nadzvočnih na počasnejše hitrosti. Konec leta 2010 so detektorji na Voyagerju 1 pokazali, da je hitrost Sončevega vetra v smeri od središča Osončja navzven enaka nič. To pomeni, da se v tem območju medzvezdni veter dovolj okrepi, da se Sončev veter obrne lateralno. Območje, kjer Sončni veter povsem izgubi svoj primat in postane vpliv Sonca v primerjavi z ostalimi zvezdami zanemarljiv, se imenuje heliopavza. Voyager 1 jo bo dosegel v letih 2012-2015, najverjetneje pa leta 2014 (natančna določitev ni enostavna, saj se razmere oziroma "vesoljsko vreme" spreminjajo).

Da Voyager 1 (in tudi sestrsko plovilo) še vedno deluje, skrbi termoelektrični generator na radioizotope (RTG). Kjer je Voyager 1 zdaj, sončne celice niso v nobeno pomoč, zato je RTG praktična rešitev. Toploto ustvarja z radioaktivnim razpadom, nato pa jo termočleni pretvarjajo v električno energijo. Postopek ima precejšnje izgube, a je enostaven, robusten in dolgoživ. Tako Voyager 1 celih 35 let po izstrelitvi še vedno pošilja zanimive informacije na Zemljo, četudi je ta videti zgolj drobcena pikica (glej sliko). Radijski valovi na Zemljo potujejo 16 ur, kar je veliko, a za vesolje zanemarljivo. Do naslednje najbližje zvezde imamo namreč štiri svetlobna leta, Voyager 1 pa s svojo hitrostjo okoli 75.000 let.

Voyager 1 je prinesel in še vedno nosi pomembne informacije o skrajnih mejah Sončevega sistema, ki širijo poznavanje naše bližnje okolice. Zakrivil pa je tudi vakuumsko katastrofo, kakor imenujemo neujemanje med izmerjeno energijsko gostoto vakuuma (10¹⁴ GeV/m³) in izračunano vrednostjo (10¹²¹ GeV/m³). Nikjer drugje se nismo zmotili za 107 redov velikosti.