Piše se 2013 in preprodaja lastnih MP3-jev še vedno pod vprašajem

V avtorskem pravu obstaja doktrina z imenom "prva prodaja" (first sale doctrine, tudi exhaustion doctrine), ki pravi, da imetnik avtorske pravice s tem, ko vam proda izvod svojega avtorskega dela (glasbeni CD, iTunes komad, Steam igro, karkoli), izgubi pravico do kontroliranja nadaljnje distribucije te kopije. To po domače pomeni, da vam ne more preprečiti, da svojo zakonito pridobljeno kopijo prodate naprej, morda ceneje, kot jo ponuja on sam. To je smiselno, saj velja tudi za ostale dobrine: stanovanje, avto, računalnik in burek so od trenutka plačila kupnine vaši in najbrž bi prav čudno gledali, če bi na njih pisalo "not for resale".

Fini tekst (43. člen veljavnega Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, podobno drugod v EU in v ZDA) pravi:

43. člen (Izčrpanje pravice distribuiranja)

S prvo prodajo ali drugačno obliko prenosa lastninske pravice na izvirniku ali primerku dela v Evropski uniji, ki je izvršena po avtorju ali z njegovim dovoljenjem, je pravica distribuiranja za ta izvirnik ali primerek za območje Evropske unije izčrpana.

Reč žal velja samo znotraj EU; tako recimo ne morete skočiti do sosednje Hrvaške, tam kupiti nekega CD-ja za 5 kun in ga potem nesti na ljubljansko tržnico za 3EUR. V ZDA je že dovoljeno tudi to, kot je pred kratkim (sicer v drugo, po 4:4 zajebu v zadevi Omega v Costco) odločilo vrhovno sodišče: tudi avtorska dela, kupljena v tujini, se lahko v ZDA prosto prodajajo (npr. na eBayu). Je pa lepota EU v tem, da prva prodaja brez dvoma velja tudi za digitalne dobrine (specifičneje "digital downloade"), kot je luksemburški CJEU zapisal julija lani v zadevi Oracle v. UsedSoft (Oracle je nasploh generator škodljivih odločb za velike založnike, hvala mu!).

Aja, da ne bo pomote, oz. da ne bo kdo kdo preveč vesel, bodimo jasni: s prvo prodajo ugasne samo pravica do distribucije, ne pa tudi ostala avtorjeva upravičenja (glej zlasti 22. člen ZASP). Kupljenega dela ne smete kar tako dalje kopirati (bog ne daj!), predelovati, prikazovati v javnosti ali dajati na voljo po p2p omrežjih (torrentirati), če vam to ne dovoli bodisi zakon (prosta uporaba, privatno in drugo lastno reproduciranje) bodi avtor (praviloma proti plačilu). Lahko ga pa, vsaj po črki zakona, prosto prodate naprej, pa četudi se taisti avtor iz protesta postavi na trepalnice.

V čem je torej problem? Zakaj z iTunes kolekcijo ni mogoče prosto razpolagati v oporoki, oz. zakaj se mora tudi Die Hard Bruce Willis pravdati okoli tega? Zakaj ni mogoče prodati Steam naslova, zakaj bodo vse prihajajoče konzole imele always online DRM ter enkratne aktivacijske kode na fizičnih ploščkih in zakaj hudiča obratno ("it's a license, not a sale") piše v vsaki reinkarnaciji ACTE (TTP, CETA, TAFTA, BAFTA, ŠMAFTA), ki jo le uspe spisati ameriški USTR? Jah, preprosto zato, ker tega še ni nihče iztožil. Gre se pač za pravice nas potrošnikov, ki imamo malo časa in denarja za kreganje z velikimi korporacijami.

Zaradi tega popularne digitalne platfome ala Steam še vedno vključujejo DRM, in zavoljo tega je vodenje podjetij (svobodna gospodarska pobuda in to), ki se bavijo s preprodajo "rabljenih" avtorskih del, še vedno pod velikim pravnim vprašajem.

Ameriško podjetje ReDigi, ki ponuja program za preprodajo vaše iTunes knjižnice (ReDigi Media Manager), je na včerajšnji 1. april - in to žal ni šala - izgubilo tožbo s strani ameriške založbe Capitol Records (prav tiste, ki se je spravila tudi nad p2p uporabnike). Njihov program, ki dela samo z iTunes in ki za sabo briše prodane komade, naj bi po gledanju Newyorškega sodišča namreč proizvedel povsem novo kopijo, ne zgolj dalje prodal staro, tako da izjema prve prodaje sploh ne bi bila v igri. Namreč, ker gre za prodajo preko Interneta, se tekom kopiranja komada h kupcu nujno izvede nova kopija datoteke (oz. bitov), ne glede na to, kaj se zgodi s staro. Govora je torej o kopiranju, ne o distribuciji, in ReDigi je spoznan za krivega nezakonitega kopiranja ("piratiziranja"), kar nosi strašne odškodnine.

Modri zaključek, ni kaj.

Odločba je prvostopenjska, tako da lahko pričakujemo pritožbo, ter (glede na vztrajnost Captola zoper nezaposleno mati samohranilko s štirimi otroci Thomas-Rassetovo) najbrž tudi obisk pri Vrhovnem sodišču. Če bo sreča, bodo odločili podobno kot naš CJEU v zadevi Oracle v. Usedsoft, žal šele čez kakih 3-5 let. Dotlej bo najbrž že prepozno za ReDigi, oziroma bodo ves denar pač vrgli za tožarjenje, namesto za pripravo svojega produkta. Takšen je pravi obraz big copyrighta, takšen je njihov odnos do inovativnih storitev, ki jih potrošniki hočemo.

In takšen je realni svet. Hočeš nočeš si večina potrošnikov želi izdelkov (glasbe, filmov, iger) izpod peresa industrijskih velikanov, zato slednji (kot de facto eksluzivni ponudnik) pač diktirajo pogoje igre. Avtorsko pravo zato ni "polomljeno", oziroma če je z njim že kaj narobe, je to zgolj v imenu - moralo bi se namreč imenovati "založniško pravo".

Za zaključek pa tole: medtem, ko čakamo dokončni razplet zgodbe Capitol Record v. ReDigi, bo za nas najbrž bolj zanimiva tožba nemške zveze združenj potrošniških organizacij zoper Valve. Čemu? Iztožiti si želijo pravico do proste preprodaje Steam naslovov, po poljubni ceni. Rečeno so že poskusili, pa pogoreli, zdaj (v drugo) so mnenja, da jim zavoljo odločbe v zadevi UsedSoft več ne bi smelo spodleteti. In najbrž jim ne bo. Tako da si lahko enkrat naslednje leto, ali leto potem, obetamo nov knof znotraj Steam klienta: SELL.