Mnenje: V obrambo sodišča

Sodni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je v primeru “Balkanski Bojevnik” izločil tudi prisluhe, ki naj bili v protizakonito pridobljeni v Sloveniji. Odločitev sicer še ni dokonča, saj se bo tožilstvo zagotovo pritožilo, ni pa to nikakor ustavilo takojšnjega gneva domnevno anonimnih komentatorjev nad nesposobnimi sodniki in sodišči po celi vrsti različnih novičarskih spletnih strani.

Sicer je sama novica zelo skopa s podatki, vendar pa, če bo odličitev zdržala, bo to pokazalo na še eno nemarnost oziroma skoraj kriminalno nesposobnost slovenskih državnih tožilcev, kriminalistične policije in tudi ostalih voljnih pomočnikov, ki tem omogočajo ne samo dvomljivo zakonita razkrivanja osebnih podatkov, temveč morda tudi nezakonite prisluhe. Seveda se ni težko strinjati z direktorjem Uprave kriminalistične Policije Generalne policijske uprave (GPU UKP), Jurijem Fermetom, ki pravi, da jih ta neprijeten dogodek ne bo omajal na njihovi poti v borbi s kriminalom, vendar ali je ta pot vedno pravilna?

Ta “neprijeten dogodek” se lahko izteče v umik odločitve o izločitvi dokazov, ali pa v ugotovitev, da so bili dokazi dejansko zbrani nezakonito. Glede na vse manipulacije predstavnikov kriminalistične policije, katere predstavniki dajejo zavajajoče javne izjave, kakor da dela sploh ne morejo opravljati (neuradno pa priznajo, da odredbe sodišč v resnih primerih niso ovira), glede na vse poskuse, da bi v zakonodaji dali kriminalistom, tožilcem in obveščevalcem še širša pooblastila za nenadzorovan vpogled v naše komunikacije (oziroma, bo kar podpis komandirja lokalne policijske postaje zadoščal, za kaj malo bolj resnega pa podpis državne tožilke) se sedaj morda soočamo s še enim rezultatom vztrajnega iskanja bližnjic.

Potem pa so vsega krivi sodniki in sodišča, ki strogo preverijo dokaze, preden jih sprejmejo? Ali imamo res zakonodajo, ki ščiti kriminalce?

Menim, da ne. Menim, da je odločitev sodnika hrabra, saj je prvi odziv domnevno anonimne javnosti v komentarjih na novice popolnoma pričakovan. Pljuvanje in nepoznavanje vloge sodišča, nepoznavanje zakonodaje in tudi nepoznavanje vloge zakonodaje, ki menda ščiti kriminalce.

Zakonodaja, ki zahteva, da je za izdajo odredbe za hišno preiskavo, za prisluh, za izpis telefonskih klicev, za pregled dostopov do interneta, za pregled s kom ste si dopisovali preko elektronske pošte, potrebna utemeljena zahteva (in ne samo nedefiniran sum) varuje mene in varuje vas. Ne varuje kriminalcev, temveč varuje nič dolžne in nič krive državljane, ki se brigajo za sebe in svoje stvari. Takšne, ki niso ničesar krivi. Varuje jih pred samovoljo represivnega aparata, ki ima na razpolago tehnična sredstva in tudi pravne podlage, da lahko brez posebnih težav in predvsem nekaznovano vstopi v vaše stanovanje, ki lahko od vašega operaterja dobi izpisek vseh klicev brez zakritih zadnjih treh številk in, ki lahko prisluškuje vašem pogovoru s sinom, ki študira v prestolnici.

To je tisto, kar ta zakonodaja ščiti. Ščiti mene pred mojim sosedom, ki me ne mara, ker imam vrtnice posajene preblizu meje in me je osumil, da tepem ženo in otroka. Ščiti tudi mojo sosedo, katere sin se čudno oblači in je zagotovo na drogah, da se ji ne bo cela ulica privoščljivo nasmihala, ko ji bodo lokalni kriminalisti razmetali hišo, ko bodo iskali prepovedane substance. Rezultat anonimne ovadbe, seveda. Morda malo privoščljivi ampak popolnoma tipično slovenski primeri kako zlorabiti državo za kakšen malo manj posvečen cilj. Tako pa sta sodnik in sodišče, ki preverja, če so bili dokazi zbrani zakonito edini branik pred tem, da bosta tožilec in kriminalist popolnoma nekaznovano ugotovila, da “sta dva že priznala, tretjega pa še tepemo”. V pravu ni in ne sme biti nikakršne razlike med tem, da se upošteva nezakonito zbrane dokaze, ker je nekdo “pozabil” dobiti dovoljenje, ni vedel, da ga potrebuje ali pa “se je energično potrudil”, da je te dokaze pridobil. Ni in ne sme biti razlike.

Potem pa so seveda vsega krivi sodniki in sodišča. Tisti, ki so dejansko s takšnim ravnanjem prvi, zadnji in edini branik, da lahko vsak državljan, ki ne krši zakona, mirno spi in ne razmišlja, če mu bo kdo ob 6. uri zjutraj potrkal na vrata zaradi kakšnega neutemeljenega suma ali pa prevelike radovednosti.

Dvakrat sem zapisal “domnevno anonimni” pisci. Morda si mislijo, da so anonimni, vendar pa lahko kriminalist, če mu to ustreza, od upravljavca spletne strani pridobi vse podatke potrebne za ugotovitev njegove identitete in to identiteto tudi ugotovi. Vse, kar potrebujejo so voljni sodelavci v liku upravljavca spletne strani in operaterja, ki ponuja dostop do interneta. Izkušnje kažejo, da imajo le redki izmed teh dovolj hrbtenice, da te vohljače pošljejo po odredbo sodišča in jim s tem dejansko pomagajo, da storijo pravo stvar in se potem ne srečujejo z “neprijetnimi dogodki.”

Koga potem ščiti zakonodaja in koga ščitijo sodišča? Slehernika ali samo kriminalce? In če si zaželim, da bi sodnik v dvomu ravnal drugače, komu bi pljuval v skledo?

Če za javnost pričakujem, da v svojem trenutnem besu morda spregleda kaj tukaj ščiti koga in kako, hkrati verjamem, da bo večino komentatorjev po mirno prespani noči ugotovilo enako: sodišča ščitijo zakon, zakon pa ščiti vse enako, dokler se ne izkaže utemeljen sum, da so storili kaznivo dejanje. Če pa kdo res dela šlampasto, pa si želim, da si bi našel drugačno zaposlitev, kjer takšna šlamparija ne bo imela tako težkih posledic. Še posebej ne oprostitev osumljenih zgolj in samo na podlagi “proceduralnih napak.” Šlamparije, po domače. Takšne šlamparije, ki ogroža tudi mene in mojo varnost.

*Andrej trenutno ne živi in dela v Sloveniji, vendar upa in načrtuje, da se bo nekega dne vrnil.