Izogibanje davkom IT-multinacionalk II: denar je že v ZDA

Večkrat smo že pisali o računovodskih akrobacijah, ki jih izvajajo multinacionalke kot Microsoft, Apple ali Google, da bi plačale čim manj davkov. S pametnim odpiranjem podružnic in poslovanjem prek njih uspejo svoje efektivne davčne stopnje zbiti na absurdno nizke ravni, kar sproža negodovanje in preiskave davčnih organov po svetu. Težava pa je, da je vse to početje večidel povsem legalno.

ZDA so ena izmed redkih držav, ki obdavčujejo po načelu svetovnega dohodka. To pomeni, da morajo ameriška podjetja plačati davek tudi na dobiček, ki so ga ustvarila izven ZDA. Slednja to rešujejo tako, da ustanovijo podružnice v davčnih oazah in nanje prenesejo poslovanje v tujini, tako da podružnicam prodajo intelektualno lastnino in potem plačujejo drage licenčnine. V Evropi se to počne z metodo irskega dvojnega sendviča, saj podjetje odpre na Irskem poslujočo podružnico, ki pa ni irski davčni zavezanec, kar je zaradi irske zakonodaje mogoče.

Na ta način se podjetje izogne plačilu davkov v ZDA in tudi v Evropi, a tega denarja seveda ne more prenesti nazaj v matično podjetje v ZDA. Vprašanje je torej, kje vse te silne milijarde počivajo. Navsezadnje Kajmanski otoki niso vrhunski zgled demokracije, kjer bi bilo smiselno hraniti več deset milijard dolarjev. Presenetljiv odgovor se glasi, da je velika večina tega denarja (gre za okoli 1700 milijard dolarjev) tujih podružnic ameriških multinacionalk varno shranjenega kar v ZDA.

Gre za zadnji korak v premeteni shemi izogibanja davkom. Čeprav je denar parkiran v ZDA, ga ameriška davčna uprava ne obdavči na izvoru kakor dobiček, ker je formalno še vedno v lasti tujih podružnic. Te potem kupujejo ameriške obveznice, deponirajo sredstva v ameriških bankah, nalagajo v ameriški hipotekarni trg ipd. Celo če denar shranijo v neameriških bankah v dolarjih, ga naposled mnogo konča v ameriških korespondenčnih bankah. Razlogi so zelo jasni, saj se podjetja s tem izognejo valutnemu in političnemu tveganju. Podjetja podatke razkrivajo šele sedaj, ko je ameriški SEC (agencija za trg vrednostnih papirjev) pritisnila nanje, ker s svojimi dejanji povzročajo škodo delničarjem.

Poglejmo točne številke. EMC v ZDA hrani več kot 75 sredstev, ki so računovodsko gledano investirana v tujini. Microsoft je tako nazaj v ZDA pospravil 93 odstotkov od svojih 58 tujih milijard dolarjev. Google je podobno parkiral skoraj 30 milijard dolarjev. Vse, kar je za ta trik potrebno, je izjava finančnega direktorja davčni upravi, da so sredstva v lasti tuje podružnice trajno investirana v tujini in da se ne bodo vrnila v matično podjetje. V tem primeru podjetju ni treba oblikovati rezervacij za morebitne odložene davke in zgodba se zaključi, dokler davčna uprava ne zazna kakšnih sumljivih tokov. In podjetja so dovolj pametna, da sumljivih tokov ni.

Kritiki trdijo, da je to nepravično, saj je s tem izigravanje obstoječe zakonodaje zelo prozorno. To je res, a dejstvo je, da podjetja do tega denarja ne morejo tako enostavno, kot bi lahko, če bi ga hranila v matičnih podjetjih v ZDA. Ne držijo pa povsem navedbe, da ameriška ekonomija nima od tega nič. Ta denar banke z veseljem posojajo naprej (situacija je tako absurdna, da si ta ista podjetja včasih raje izposodijo denar od bank, kakor da bi nazaj v ZDA prenesla svoje dobičke). Oracle je izračunal, da si lahko denar sposoja po približno triodstotni obrestni meri, kar zelo poceni. Če pa bi vse svoje dobičke prenesli nazaj v ZDA, bi jih doletelo plačilo davka v višini 6,3 milijarde dolarjev.