Facebook lani plačal davek na dobiček po 0,3-odstotni stopnji

Večkrat takole pišemo o davkih, ki jih plačujejo največji računalniški velikani in se obenem hudujemo, kako nizke davčne osnove si z dovršenim lastništvom podjetij zagotovijo. Apple je lani plačal dva odstotka davka, Google okoli 1,8 odstotka, Amazon pa 0,4 odstotka, če seveda štejemo davek na dobiček, ustvarjen izven ZDA. Absolutni rekorder pa je postal Facebook, ki je od 1,34 milijarde dolarjev dobička (ustvarjenega izven ZDA) lani plačal 4,6 milijona dolarjev davka. To pomeni, da je bil njihov dobiček obdavčen po 0,3-odstotni stopnji.

Številke veljajo za Irsko, ki je glavna postojanka za evropske operacije, a tudi drugod ni kaj bistveno drugače. V Veliki Britaniji so plačali 380.000 dolarjev davka na 280 milijonov dolarjev dobička. Taktika je znana in tudi na naši strani že večkrat prežvečena. Za dvojni irski sendvič potrebujemo podjetje, ki je davčni rezident v davčni oazi (recimo Bermudsko otočje), čeprav posluje na Irskem. To podjetje po irski zakonodaji ni irski davčni zavezanec. Potrebujemo še drugo podjetje, ki je irski davčni zavezanec in opravlja poslovanje za celotno EU. To podjetje pa prvemu plačuje visoke licenčnine za uporabo intelektualne lastnine (blagovne znamke, patenti ipd.), s čimer si dobiček zbije na ničlo oziroma ga prekanalizira v davčno oazo. V ZDA ta zadeva ne gre tako enostavno, saj je tam zakonodaja glede transfernih cen precej strožja (a se vseeno da davkom v veliki meri izogniti, če jih pustimo izven ZDA). Irski sendvič se običajno polni z nizozemskim nadevom, saj lahko z dodatnim ovinkom prek podjetja na Nizozemskem znižajo že tako nizko davčno osnovo (ne pozabimo pa še, da ima Irska najnižji davek na dobiček v EU, in sicer 12,5 odstotka, a je tudi to preveč).

Pustimo sedaj številke, o katerih pišemo večkrat in očitno tudi nekajkrat še bomo. Glavno vprašanje je, kaj lahko storijo velike države (ZDA, Nemčija, Velika Britanija in druge), od koder odteka največ denarja v davčne oaze. Britanska davčna uprava je že najavila zaposlitev 2500 dodatnih davčnih inšpektorjev, ki bodo preiskovali morebitne utaje davkov. To je eden izmed mehanizmov za ureditev situacije. Po drugi strani je treba poenotiti zakonodajo vsaj na ravni EU, saj bi Irska z enostavno spremembo davčne zakonodaje onemogočila možnost sendviča. Problem je, da je Irska močno odvisna od multinacionalk, ki ji že grozijo, da bodo v tem primeru odšle. Za klecajoče irsko gospodarstvo bi bil to hud udarec.

Po drugi strani pa se odpira zanimivo vprašanje, ali resnično podjetjem, ki to počno, sploh lahko kaj očitamo. Ker ne počnejo nič nezakonitega, je glavno napako zagrešil zakonodajalec. Argument večine podjetij je, da je dolžnost vsakega dobrega gospodarja plačati najnižji možni znesek davkov, ki je še zakonit. In v bistvu je to res.