Tudi kalifornijski policisti dobijo vse podatke, ki si jih želijo

Kot že rečeno, je glavna skrb Ministrstva za notranje zadeve ta hip to, da nekateri slovenski ponudniki telekomunikacij v določenih primerih niso pripravljeni dati podatkov o imetnikov priključka, brez da bi policist dostavil sodno odredbo. Njihova tokratna nedržavotvornost pa povzroča, da lahko tuji (in naši - z nakupom telefona pri tujemu operaterju, npr. na domačem Balkanu) kriminalci izognejo učinkovitemu in sodno nenadzorovanemu nadzoru s strani naše policije. To pa seveda ne gre.

Seveda bi lahko bilo še hujše. Dostop do prometnih podatkov, se pravi izpiskov klicev, sms-ov, ter seveda lokacij mobilnega telefona, po naših informacij trenutno v veliki večini še poteka na podlagi sodne odredbe (sicer v vsaj 5 zahtevkih na dan, vsakim s po več telefonskimi številkami, a vseeno). Naša policija o odredbi vsaj razmišlja. V Čezlužju pa že samo dejanje nošenja mobilnega telefona s sabo na nek način predpostavlja, da se je imetnik odrekel pravici do svoje lokacijske zasebnosti, in to po celi črti. Policija, zlasti pa zvezni FBI, ki preganja bolj resno lopovijo, je namreč ta zunajsodni nadzor zagrabila z obema rokama, obema nogama, celim telesom in še cepinom povrhu. Letno požrejo kar 1.3 milijona izpiskov lokacijskih informacij, skoraj v celoti brez sodne odredbe. Številka je pravzaprav nizka, ker ne vključuje podatkov od operaterja Sprint - ki sprocesira največ zahtevkov in si je zato pri hišnih programerjih dal sprogramirati kar poseben spletni servis, tako da ima policija direkten dostop, seveda proti plačilu stroškov (primer njihovega izpiska je na sliki).

Dostop do lokacijskih podatkov iz mobitelov je še posebej pomemben od januarja letos, ko je njihovo Vrhovno sodišče prepovedalo uporabo "stare prakse"; tj. prikritega nameščanja GPS sledilcev na avtomobile. Sodniki so rekli, da odredba mora biti, FBI pa zajokal in začel ne preveč glamurozno akcijo odstranjevanja obstoječih sledilcev z avtomobilov. Seveda so hitro našli novo tehnologijo, to tako, ki ne rabi nobenega valjanja pod podvozjem. In bili srečni, da so vrhovci zapravili elegantno priložnost, da jim v enem šusu prepovejo še to.

Ob takih številkah, ter seveda ob dejstvu, da se lahko v retencijski bazi hitro znajdejo tudi neresnični (beri: ponarejeni) podatki, se seveda številni sprašujejo, ali je to prav. Po nekih 50 let starih teorijah o razumno pričakovani zasebnost naj bi se le-ta namreč raztezala še kam zunaj voglov domače spalnice. Zvezna država Kalifornija je šla celo tako daleč, da je o tem sprejela zakon, v katerem izrecno piše, da odredba je potrebna, razen v nujnih primerih, ko gre za varovanje življenja, zdravja ali premoženja večje vrednosti in je pač smiselno papirovje odložiti za nekaj ur. Zakon je spomladi šel skozi gornji dom, avgusta pa še skozi spodnji dom parlamenta. Ta mesec naj bi stopil v veljavo, vendar je kalifornijski guverner Jerry Brown podal veto. Državna legislatura ga sicer lahko preglasuje, a le z 2/3 absolutno večino, kar bo težko.

Brown je ob tem zapisal, da sicer "vsakakor čuti potrebo, da pravo sledi razvoju tehnologije (in s tem povečani možnosti zlorabe te tehnologije, op.p.), vendar pa je mnenje, da zakon "ne zagotavlja pravega ravnovesja med operativnimi potrebami policije ter posameznikovim pričakovanjem zasebnosti". Glede na to, da predlog vsebuje izjemo za nujne potrebe, je najbrž mislil bodisi to, da policija nikakor ne more delovati ob prisotnosti nadzora, ali pa, pač, da povprečni posameznik zares ne pričakuje zasebnosti. Oboje je možno. Na prvo nas vsako jesen spomnijo naši policisti, na drugo pa raznorazne nevladne organizacije, skozi opozarjanje, da je neregulirani splet, poln osornežev, trollov, pedofilov in prevarantov, nekaj res najslabšega za človeka in državljana.

Že bo enkrat nastopil ta dan, ko ne bom (čisto nikjer) več sam.
Mi Luna naj posveti na mesto izgubljeno.

Več kmalu.