Policija: do podatkov smo prišli vedno in tudi prišli bomo (2)

Tokrat nadaljevanje teden dni stare zgodbe o nadustavnem Uradu za nadzor prirejanja iger na srečo, ali tudi fabula o tem, kaj se zgodi, ko se policija odloči, da mora priti do nekih podatkov, predvsem zato, ker je dobivanja vsakovrstnih podatkov tako zelo vajena iz preteklosti, da na drugačni scenarij ("hm, tole se pa morda ne sme ..") niti pomisli ne.

Tokratna fabula je ameriška, a bi lahko bila tudi naša. Zadeva policijsko preiskavo zoper Newyorčana Malcolma Harrisa, 23. let starega novinarja, blogerja in aktivista v gibanju Occupy Wall Street, ki je bil oktobra lani skupaj skupaj s še 700 drugimi protestniki aretiran na Brookly bridgu zaradi motenja javnega reda in miru, konkretno ker mosta ni prečkal po pešpoti, ampak kar po cesti, mišljeni za avtomobile. Po noči ali dveh na policijski postaji in prejeti mandatni kazni bi to moralo biti to; vendar ni bilo; newyorška policija je namreč ugotovila, da je Harris posebej aktiven na Twitterju, sploh po številu sledilcev (followerjev), zato ga je posumila za enega od vodij gibanja, ter se odločila o njem zvesti čimveč. S pomočjo tožilstva (a brez vsakršne sodne odredbe!) so januarja letos Twitter zaprosili za vse podatke v zvezi z njegovim računom (@destructuremal, zdaj že v tuji lasti). Tožilec je v enostranski zahtevi postavil rok (14 dni), zabičal, da o tem nikakor ne smejo obvestiti Harrisa, ter zaključil, da bodo v primeru nespoštovanja zahtevka sledile sankcije. Twitter, ki je predvsem po iniciativi svojega prvega pravnika Alexandra Macgillivraya (k njim je prebegnil z Googla, najbrž tam več ni šlo) znan kot ne najbolj državotvorno podjetje v takih situacijah, je policije seveda zašpecal Harrisu. Harris se je skušal pritožiti na tožilčevo zahtevo; a mu je sodnik rekel, da (bolj ali manj dobesedno) nima za burek. Nato se je pritožil še Twitter sam. Sodnikov odgovor je bil, da oni sicer imajo za burek, vendar jih bo ta burek zelo zelo drago stal. Twitter je popustil in tožilcu sredi septembra tudi poslal želene podatke. Naj še enkrat opozorimo, da se je šlo za prekršek, da kakšne posebne potrebe po teh podatkih ni bilo, da je tožilstvo podatke zahtevalo in dobilo brez sodne odredbe, ter da se NIHČE v pravosodni verigi - ne policija, ne tožilec in nenazadnje ne sodnik ni vprašal, ali se to mar sme. Ali nima mar Harris pravico do komunikacijske zasebnosti, oz. kot je ubesedena v njihovi ustavi, pravico biti varen pred nerazumnimi policijskimi preiskavami?!

Če še malo konkretiziramo slikovite besede v gornjem odstavku. Harris je bil del četice, se je podala z Zuccotti Parka v spodnjem Manhattnu proti Brooklynu, lepo počasi in po pločnikih, spoštujoč semafore, ob konstantnem spremstvu policije. Stvari so se začele zapletati pri vhodu na most, kjer se je skupina približno 20 ljudi odločila prečkati kar po cesti, ne po višje ležeči pešpoti. Pri tem je zanimivo, da jih policisti, čeravno so seveda bili prisotni ob vhodu na most (in s polnimi žepi vezic za aretacije), sprva niso ustavili. Še več, začeli so se premikati ritensko, s hrbtom nazaj, vodeč skupino vedno bolj na most. Novo prišli protestniki so nato instiktivno sledili, misleč, da je policija sprostila most za njih. Ko jih je bilo na mostu že res veliko (tam 700), jih je policija iznenada obkolila še iz druge strani (vhoda iz Manhattanske strani) in začela z množičnimi aretacijami zaradi nespoštovanja predpisov o javnem redu in miru. Med aretiranimi se je znašel tudi Harris. Policisti so ga po nekajurnem čakanju odpeljali na eno od newyorrških policijskih postaj, ter čez nekaj dni tudi izpustili. Seveda se je pritožil nad aretacijo, češ da je policija njega ter še številne druge vedoma zavedla s svojim vodenjem na most. Na tem je že moralo biti nekaj resnice, saj se je kasneje izkazalo, da tistih bolj pri repu aretirane kolone niso kaznovali, ker "glede na vse okoliščine očitno niso mogli vedeti, da most ni odprt tudi za pešce". Za Harrisa pa so izbrali drugačno taktiko. Kot sami pravijo, naj bi želeli še enkrat potrditi, da je bil aretiran na mostu, zato so hoteli vse njegove twitte, ker naj bi skupaj z vsakim bila IP oz. GPS lokacija z natančno lokacijo. Iz Harrisovih twittov naj bi se torej videlo, kje je bil. Ker pa so to ugotovili šele v začetku leta, se do oktoberskih Twittov več niso znali prebiti (podjetje namreč omejujeje branje uporabnikove časovnice za nazaj skozi spletni vmesnik oz. skozi API vmesnik, op.p.).

Tožilec je podatke zahteval kar z zaprosilom (amer. subpoena), tj. kar brez sodne odredbe, za katero bi morali sodniku pokazati, česa naj bi bil osumljeni kriv, ter po čem točno sklepajo na to. Zakaj brez? Tožilec je bil namreč mnenja, da se je Malcolm z javno objavo svojih twittov odrekel svoji pravici po 4. amandmaju, zato naj po njihovem zakonu o elektronskih komunikacijah odredba več ne bi bila potrebna. To sicer niti približno ni res, a kot bomo videli glede obravnave Harrisove oz. Twitterjeve pritožbe, je sodniku več kot zadostovalo. Prometni podatki (IP naslov, lokacija) v zvezi twitti so tako bili samo še manj pomembna, slučajna, kolateralna žrtev.

Twitter se s takšno razlago ni strinjal, zato so zahtevo tudi smatrali za nezakonito, ter se njeni izpolnitvi uklonili. Za začetek so o situaciji obvestili Harrisa. Tožilec jim je to sicer izrecno prepovedal, a če dvomiš v zakonitost celotne odredbe, potem z enim stranskim stavkom že ni problema. Harris razumljivo ni bil navdušen, zato je na sodišču zahteval zavrženje tožilčeve zahteve (motion to quash). Sodnik mu je objasnil, da prvič ni stranka v postopku (tožilec teži Twitterju, ne njemu, pa čeprav gre za njegove ustavne pravice) in drugič, da se je z objavo svojih Twittov v vsakem primeru odrekel tem ustavnim pravicam. To da izhaja iz določil Twitterjevih pogojev uporabe, s katerimi si podjetje zagotovi pravico objave twitta na spletni strani.

Se je pa zato v drugo pritožil še Twitter sam, po pričakovanju brez posebnega uspeha. Že tako v nemilosti, ker so bili kršili zapoved molčečnosti, jim je sodnik sporočil, da "bi najraje zaprl njihovega ptička (maskoto, op.p.) v kletko", vendar podjetja ne more zapreti, zato pa jim bo naložil denarno kazen. Da bi določil primerno višino, je zahteval finančne podatke za zadnji dve četrtletji - nekaj kar Twitter, še zelo zasebno podjetje z še neizdelano finančno konstrukcijo - nikakor ne želi pokazati. Zato je pač izbral manjše zlo, relativno gledano, in sodniku sporočil podatke.

In tako se je tudi zgodilo.

Celotna zadeva se je sukala okoli manjše kršitve, ne resnega kaznivega dejanja. Vrednost zahtevanih podatkov za razrešitev primera je izjemno vprašljiva - kvečjemu bi policiji lahko potrdile dejstvo, ki ga osumljenec itak ne spodbija - to, da je bil na avtomobilskem delu mosta - zato je težko reči, da je bila njihova pridobitev "nujno, a upravičeno zlo, brez katerega ni šlo", drugače rečeno "sorazmerna". Še bolj žalostno je, da se policija ne čuti dolžna pridobiti sodno odredbo, da jo tožilstvo pri tem asistira, ter da je sodnik pripravljen prečesati Twitterjeve pogoje uporabe, samo da najde nekaj, s čimer napol legitimizira svojo (bržkone) vnaprej sprejeto odločitev. Argumentacija namreč ni vredna demokratične države. Odrek zasebnosti samo zato, ker je uporabnik uporabil spletno stran ("virtual home", kot mu reče sodnik?)? Daleč smo prišli.

Morda bo kdo mislil, da se to dogaja samo na drugi strani luže.

Isto se, najbrž kar dnevno, dogaja tudi pri nas. Slovenska policija meni, da je upravičena do podatkov o imetniku IP naslova brez sodne odredbe, zato je tudi tarnala, ko jih nekateri operaterji teh podatkov več niso hoteli dati za dinamične IP naslove, medtem ko za statične so, ker so jih pač vzeli iz naročniške baze (vpogled v dinamične je zahteval vpogled v retencijsko bazo, za katero naj bi rabili odredbo). Isto so tarnali, da jim določen mobilni operater noče dati prometnih podatkov za celotno bazno postajo, namesto za posamični mobilni telefon, in v to smer skušali spremeniti ZKP.

In zato v svežem predlogu novele Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom), ki gre skozi po hitrem postopku, zato da bomo lahko nehali plačevati kazen Evropski komisiji najdemo tole cvetko:

166. člen (posredovanje hranjenih podatkov pristojnim organom)

[snip]

(7) Posredovanje podatkov o naročniku elektronskega komunikacijskega priključka na podlagi pisne zahteve državnega organa skladno z določbami 149. člena tega zakona se ne šteje za posredovanje hranjenih prometnih podatkov (za kar je potrebna sodna odredba, op.p.), četudi mora operater za izvedbo te zahteve vpogledati v hranjene podatke.

Beri:
- Mi smo policija.
- Imamo nek IP naslov ter (se nam zdi) točen datum.
- Hočemo vedeti, kdo je ta lopov.
- Daj ne teži s sodno odredbo, no.
- Raje povej, kdo je to, pa zdaj takoj.

Bralcem se iskreno opravičujemo, ker smo (očitno) spregledali obsežno spremembo slovenske Ustave, v kateri več ni 37. člena o varstvu tajnosti pisem in drugih občil, pa najbrž še marsičesa drugega ne.

(Več jutri)