Curiosity in zmotni DMCA takedown zahtevki

NASIN nedavni pristanek roverja Curiosity na Marsu je šel skozi praktično brez vsakršnih težav, isto pa bi (skoraj) lahko rekli za (spet skoraj) živi prenos dogodka. Posnetek z 250 milijonov kilometrov oddaljenega Marsa smo si lahko ogledali z zgolj 14 minutami zamude, kar je (skoraj, ja) neskončno bolje od NBC-jevega 6-urnega zamika pri prenosu olimpijskih iger na ameriških TV zaslonih, pri čemer je samo NBC za ta privilegij plačal skoraj polovico Curiositijevega proračuna (1.1 milijarde za ameriško eksluzivo, rover pa bi moral stati 1.6 milijarde, kar je potem zraslo na 2.5).

Že eno uro po pristanku je NASIN medijski oddelek na njihovem YouTube kanalu objavil 13-minutni povzetek dogajanja, ki pa je še ne 10 minut kasneje izginil s spleta, bojda zato, ker je kršil avtorske pravice manjše dopisniške hiše.

Kaj je bilo? YouTube vse svoje posnetke, video in audio posebej, takoj po uploadu vrže skozi poseben filter po imenu Content-ID, ki bi naj (v teoriji) zaznal, ali gre morda za plagiat ali rabo nekega tujega avtorsko zaščitenega dela. O tem smo že obsežno pisali. Sistem sam sicer ne stori ni posebnega, pač domnevno oškodovanemu avtorju v njegovem YT dashboardu javi, da je bil najden svež posnetek, ki morda vključuje njihovo vsebino. Avtor bi moral po vseh pravilih in zakonodaji potem zadevo ročno preveriti: izključiti, da ima uploader veljavno licenco, da gre za dovoljeno prosto uporabo, ali - no - da morda sploh ne gre za njihov posnetek. Ne ve se, kaj točno je sprožilo ujemanje v NASINEM posnetku (najbrž kak drobec zvoka, ker slika je zares unikatna), ampak založniška hiša Scripps ni povzela nobenega od zgornjih nujnih ukrepov. Namesto tega so zgolj avtomatsko blokirali posnetek (na Content-ID konzoli je mogoče nastaviti avtomatske odzive na specifične dogodke).

Ko so bili na to opozorjeni, so seveda umaknili vlogo in se na široko opravičili, češ da "je šlo za napako v njihovem internem postopku", pri čemer so (op.p.) najbrž mislil na popolno odsotnost takšnega postopka.

NASA pravi, da to ni bilo ne prvič in tudi najbrž ne zadnjič, ter da imajo s takšnimi očitno neveljavnimi DMCA takedown zahtevki precej dela.

Incident je seveda signal širših problemov. Content-ID je nastal kot neke vrste "mirovna ponudba" hollywoodskim studijem, posebej Viacomu, ki je vložil miljardno tožbo proti YouTube-u kmalu po nakupu slednjega s strani Googla. Med svojimi dokazi so navajali tudi interno e-mail komunikacijo med Chadom Hurleyem in drugimi YouTube ustanovitelji, ki je odkazovala na organizirano prakso nalaganja zaščitenih studijskih posnetkov v YouTubovih zgodnjih letih, ko so se pač še krčevito borili za obiskovalce. Sistem je precej sofisticiran, vendar se za začetek tudi moti, saj občasno označi tudi posnetke brez glasbene podlage, kjer se sliši le petje ptic v naravi. Še bolj strašljiva je lahkotni odnos YouTubovih partnerjev (ki jim je sistem na voljo, ni namreč splošen), ki zoper tako označene posnetke često ukrepajo brez vsakršne naknadne preverbe. Rumblefish, ki je z oglasi opremil že omenjeni video s ptički v ozadju, se med drugim specializira tudi za preprodajo glasbe YouTube umetnikom, vendar skrajno šlampasto. Eden od glasbenikov, ki je podpisal neekskluzivno pogodbo z njihovo založbo CD Baby, je kasneje tudi sam naložil svoje komade na YouTube, v promocijske namene. Rumblefish jih je promptno označil za svoje, brez da bi preverili, ali je kot avtor morda do tega upravičen. Še mnogo več arogance je pred leti pokazal Time Warner, ki je bil mnenja, da mora YouTube za gostovanje njihovih posnetkov še posebej plačati, tj. več kot se iztrži z oglasi na npr. Vevu. Ker so pogajanja začasno zastala, je Warner preprosto umaknil vse svoje - s pomočjo Content-ID najdene posnetke - za obdobje nekaj mesecev, pač kot pogajalsko orožje. A so bili kateri od teh posnetkov povsem upravičeni, morda po plačani licenci morda po pravilih proste uporabe v izobraževalne ali novinarske namene? Najbrž, oziroma skoraj gotovo. A to jih ni zanimalo. Sistem Content-ID je namreč skoraj v celoti nagnjen v korist založnikov, manj neodvisnih ustvarjalcev in še manj uporabnikov. Debata o tem, ali morajo tudi druge strani izdelati tak sistem - seveda na svoje stroške - je trenutno v samem osrčju vsake pobude za prenovo avtorskopravne zakonodaje. Podrobnejše si jo bomo ogledali v že obljubljenem prispevku o zadevi Flava Works, kjer je sodnik Posner (za zdaj) rekel, da ne.

Podajanje napačnih DMCA takedown zahtevkov, tj. takih, kjer je vložnik vedel oziroma bi moral vedeti, da v resnici ne gre za njegovo vsebino, je civilni delikt. Samo upamo lahko, da je od 2.5 milijardnega proračuna ostalo še dovolj cekinov za odvetnike, saj je že skrajni čas, da nekdo iz teh kekcev naredi zgled. Prakse v to smer je namreč obupno malo.

Za konec malo bolj smele besede - ljubitelji Macov so z navdušenjem opazovali preštevilne MacBook Aire v mission controlu, Microsoft pa se je najbrž zgolj kremžil nad tem, da v tv konferenčni sobi še vedno vztrajajo na Windows XP. Na roverju samem teče zaprti zaprti operacijski sistem VxWorks, na sistemu (izboljšani PowerPC 750, cca l. 2000), ki ga dandanes mirno prehiti telefon v vašem žepu, čeprav slednji bržkone ne zmore delovati v celotnem razponu med -55 in 123 stopinj Celzija in skoraj brez programskih napak. Seveda uporabljajo tudi GNU/Linux, predvsem RHEL in Fedoro.