Atari RapidSharu: dajte no pazit, da ne gostite naših avtorsko zaščitenih vsebin

Evropski pogled na pravne dileme okoli deljenja datotek je praviloma bolj trezne narave kot v čezlužju, kjer se založniki res po vsej sili trudijo (glej serijo prispevkov o novem varnem pristanu) ponudnikom spletnih storitev na pleča obesiti obveznost, da na svoje stroške (seveda) patruljirajo dejanja svojih uporabnikov in sproti brišejo morebitne sporne vsebine. Luksemburško Sodišče EU tako vztraja na svoji poziciji, da ponudniki interneta ne rabijo aktivno filtrirati svojega prometa. Zato je toliko bolj zaskrbljujoča sveža odločba nemškega zveznega vrhovnega sodišča v zadevi Atari proti Rapidshare, kjer so slednjim pravzaprav zapovedali filtriranje.

Zadeva se vleče že štiri leta, odkar je pač Atari na Rapidsharovih strežnikih našel izvod svoje igre Alone in the dark in jim zatežil glede tega. Radpishare je po prejemu pritožbe izvod takoj izbrisal (dmca takedown), a Atari je bil mnenja, da morajo storiti še kaj več, v smislu filtriranja bodočih uploadov, tako da uporabniki več ne bi mogli naložiti izvodov te in drugih Atarijevih iger na Rapidshare. Tožili so jih v Nemčiji in spor sprva dobili, a je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo, po isti argumentaciji kot v gornji zadevi Scarlet, pač da ponudniki storitev informacijske družbe nimajo splošne obveznosti filtriranja vsebin, ki jih naložijo uporabniki. Sledila je še pritožba za zvezno vrhovno sodišče, katerega sodbo imamo zdaj pred sabo. In ta je trodelna. Najprej so potrdili očitno, in sicer da Rapidshare ni odgovoren za direktne kršitve avtorskih pravic, pač zato, ker vsebin niso naložili oni, ampak njihovi uporabniki. Drugič, in tu je največji problem, zapisali so, da bi bil Rapidshare lahko posredno (sekundarno) odgovoren za kršitve avtorskih pravic, ker potem, ko je prejel obvestilo Atarija o prisotnosti njihovih avtorsko zaščitenih datotek na svojih strežnikih, ni naredil dovolj za preprečitev nadaljnjih kršitev. Besedica "lahko" namiguje na tretji del sodbe - vrhovno sodišče ni zamenjalo zavrnilne sodbe pritožbenega sodišča in je zamenjalo s svojo, ampak so zadevo raje poslali nazaj v Düsseldorf, z navodili, da naj se ugotovi, ali so pri Rapidsharu dejansko naredili dovolj.

Tukaj zdaj nastopi problem. Naredili dovolj naj bi pomenil, da mora RapidShare po prejemu prve pritožbe paziti na bodoče uploade. Minimalno, kar bi morali narediti, piše sodišče, je paziti na imena datotek. A to je pri RapidSharu največji problem. Stran zgolj gosti datoteke, medtem ko oblikovanje imenikov in iskalnikov po datotekah prepušča drugim, zunanjim storitvam. Sodišče je zato mnenja, da morajo, kolikor je pač razumno mogoče in kolikor to še ne ogrozi donosnosti njihovega izvornega posla, redno pregledovati najbolj priljubljene indeksne strani za vsakršne vsebine, ki jih je v preteklosti kot piratske prijavil Atari [oz. drug nosilec avtorskih pravic]. Se pravi, kljub temu, da se indeksi vodijo drugje, so še vedno njihov problem. Argumentacija Atarija glede tega je bila (in glede tega se jim pridružuje ameriška založniška srenja), da Rapidshare pravzaprav nalašč "outsourca indekse", z namenom, da se reši odgovornosti za sodelovanje pri piratiziranju vsebin.

Zdaj so stvari v rokah düsseldorfškega višjega sodišča (ki je prvič že presodilo v dobro RapidShara). V grobem lahko imajo dve možnosti. Lahko spoštujejo evropsko zakonodajo in odločitev ECJ, da obveznosti gostiteljev ne grejo dlje od promptnega odstranjevanja prijavljenih vsebin (takedown postopek), lahko pa potegnejo ameriško pot in naredijo gostitelje nekako odgovorne za dejanja svojih uporabnikov, v kolikor se aktivno ne angažirajo k filtriranju teh dejanj. V samem bistvu bi Atari rad, da Rapidshare (in vsi ostali) uvedejo Youtube-like Content-Id - sistem za avtomatsko identifikacijo vsebin. Kot smo že pisali, je to drag in včasih tudi docela nemogoč projekt. Poglejmo samo trgovino z doma narejenimi izdelki Etsy. Številni proizvajalci se brez dvoma zgledujejo po svojih najljubših znamkah, a kako naj upravitelji strani to vejo in potrdijo, razen seveda tako, da brišejo vse, kar zgleda vsaj na daleč sporno?

Idealni potek bi bil, da Düsseldorf za mnenje povpraša ECJ, ki potem zaključi, da garancije iz zadeve Scarlet veljajo tudi za gostitelje vsebin, se pravi, da ni potrebnega nobenega dodatnega filtriranja. Nemški sodniki to nasploh radi počno (skupaj belgijskimi in italijanskimi kolegi so v samem vrhu). Če bo vse po sreči, bo tega konec v 18 mesecih, a dotlej se lahko zgodi še marsikaj.