Ni miru za jekleno pest (6): CNet-ov download.com spodbuja k piratiziranju

Lani novembra je Alki David, ustanovitelj ne tako zelo uspešnega streaming video-on-demand startupa FilmOn.com, vložil tožbo zoper CBS Interactive - lastnike CNeta - lastnike Download.com, ker so preko svoje spletne strani ponujali p2p programe, skupaj z "uredniškimi navodili za njihovo uporabo za piratiziranje". Bojda je CNet s tem vzpodbujal ljudi k piratiziranju in - ojej - zagotavljal nezakonito konkurenco Davidovemu servisu. Pirat posameznik je namreč še ok, ko pa to začno početi množice, pa je počasi že problem (no, resnici na ljubo je isto tudi s svobodo govora).

Človek si ne bi mislil, a sodišče mu je pritrdilo. Podjetje sme bodisi objavljati recenzije p2p programa (kar spada pod ustavno pravico do širjenja mnenj in vesti), bodisi distribuirati kopije tega p2p programa. Ne obojega hkrati, ker to je že vzpodbujanje k kršitvam materialnih avtorskih pravic in kot tako zrela podlaga za odškodnino oz., v paralelnem/bodočem svetu s sprejeto ACTO/SOPO, celo kaznivo dejanje.

No, to še ni odločba o glavni stvari ali odškodnini, ampak zgolj vmesni sklep o zavrnitvi CNet-ovega predloga za zavrženje tožbe (motion to dismiss). So pa parametri tega zahtevka zanimivi. Kot že navedeno, se je CNet branil, da so njihovi spremljajoči uredniški opisi programov na strani download.com "zgolj mnenja urednikov" in zato pokriti pod prvim amandmajem k ameriški ustavi (svoboda govora, vključno z manjšinskimi ali drugimi manj priljubljenimi mnenji), ter da David pretirava pri iskanju stavkov, ki naj bi "ocenjevali sposobnost programov za piratiziranje", oziroma pri poudarjanju screenshotov, na katerih naj bi zaradi bila razvidna prisotnost avtorsko zaščitenih del v rezultatih p2p iskanja.

Sodnica Fisherjeva se ni strinjala. Če jo citiramo:

Tožnik [David et al.] zatrjuje, da je toženec [CBS Interactive] ne samo distribuiral p2p programje, ampak tudi poskrbel za nazorne komentarje kar se tiče primernosti za piratiziranje avtorsko zaščitenih vsebin. Takšno vedenje pa [če se bo kasneje izkazalo za resnično] že presega golo podajanje mnenj in je zatorej zunaj dosega garancij iz prvega amandmaja [do svobode govora].

[V]sako razumno podjetje bi se lahko brez večjih težav izognilo [takšni situaciji] s tem, da bi (1) ponujalo zgolj recenzije programov, ne pa tudi kopije programov ali (2) tako, da bi ponujalo kopije programov brez demonstriranja ali oglaševanja njihove primernosti za kršitve avtorskih pravic.

Pri tem se sodnica opira na nesrečno soglasno mnenje vrhovnega sodišča v zadevi Grokster, kjer so vrhovci zapisali, da "se oglaševanje enostavnosti kršenja avtorskih pravic šteje za vzpodbujanje uporabnikov k tej kršitvi", se pravi gre za kaznivo obliko posrednega kršenja avtorskih pravic. S tem papirjem v roki so založniki leta 2005 dokončno zašili Grokster in pošteno zastrašili vse p2p ponudnike, ki so bodisi operirali centralne indeksne serverje ali aktivno oglaševali svojega klienta (Mimogrede, torrent je te napade zaradi svoje močne odprtokodne in decentralizirane narave preživel brez večjih težav. Pravi napadi zoper njega so se pojavili šele lani, v obliki copyright trollinga, poisoninga in ekspresnega brisanja trackerjev s pomočjo ICE in SOPE).

A vrnimo se k pravu. Doktrina sekundarnega kršenja avtorskih pravic pravi, da so za kršitve, ki jih storijo druge osebe (tukaj uporabniki p2p programov), krivi tudi tisti, ki so pomagali / omogočili / drugače imeli roko pri vsem skupaj, posebej če so se ti ta drugi s tem ekonomsko okoristili (tukaj Cnet). Sodna praksa je historično poznala zgolj dve obliki. Prva je bila ti. vikariozna odgovornost, po kateri je npr. lastnik plesišča odgovarjal, če so nastopajoči ob njegovi vednosti in proti plačilu igrali avtorsko zaščiteno glasbo. Gre za obliko odgovornosti za izbiro oz. za dejanja zaposlenega / izpolnitvenega pomočnika, ki jo v določenih niansah pozna tudi naš obligacijski zakonik (141. člen in sledeči). Druga oblika je ti. sodelovalna odgovornost (contributory liability), ki se je največ omenjala v povezavi s tehnologijo, npr. v smislu, ali je lahko proizvajalec audio ali video kaset (specifično Sony, kot lastnik znamke Betamax) odgovoren za dejanja zlobnih uporabnikov, ki v udobju domačega doma s pomočjo taistih kaset piratizirajo tv vsebine. Sony se je takrat izvil, ker so imele te kasete "znatne možnosti za zakonito rabo", niso pa vsi bili tako srečni. Seveda je splet ponudil še številne druge možnosti za asistiranje željne javnosti pri stvaritvi njim všečnih storitev, često s še šibkejšo direktno povezavo med ponudnikom asistence in zlobnim uporabnikom. To pa je problem, ker je treba za pridobitev odškodnine sodišče prepričati, da vzročna zveza med obojim obstaja in da ni tako ali drugače pretrgana z, npr., svobodnim dejanjem uporabnika samega. Založnikov to ni bilo po godu, zato so z znatno dozo lobiranja leta 2004 skozi Kongres potisnili induce act, ki vzpostavlja nov in širok standard odgovornosti za induciranje (vzpodbujanje, recimo) kršitev avtorskih pravic, ki se določa po tem, ali bi povprečna razumna oseba sporno dejanja spoznala kot induciranje ali ne. Te besede je v sodbi je v sklepu zoper CNet citirala tudi Fisherjeva.

Pri tem je treba povedati, da založniki že nekaj časa na ves glas kričijo, da je protipravnost piratskih spletnih storitev več kot očitna na prvi pogled. Takšen argument so uporabili tudi pri SOPI. Toliko bolj zanimive so zato njihove peripetije v zadevah Dajaz1.org (nič kriv ameriški hip-hop blog, na katerega so založniki namerno leekali nove posnetke zaradi promocije, nato pa mu zasegli domeno) ali špansko rojadirecto (povezave na športne streame, prav tako povsem zakonito na tej strani Atlantika). Obema so zasegli domeno kot očitnima piratskima stranema, a jo potem po letu dni mečkanja in upanja, da se bo na vse skupaj kar pozabilo, vrnili. Je že res, da je precej lažje kričati in jokati kot pa nekaj dejansko dokazati pred sodiščem. Zato je tudi toliko bolj pomembno, da so se zakonske rešitve, ki so predvidevale ekonomsko uničenje ene stranke zgolj na podlagi kričanja - SOPA v ZDA in ACTA širše mednarodno - tudi ustavijo. Isto bo moralo veljati za bodoče poskuse, med njimi čisto sveži kanadsko-unijski trgovinski sporazum (CETA), ki je dobršen del svojih internetnih določb pobral kar iz ACTE.

David je odločitev komentiral z navdušenjem, rekoč, da bo njegov primer prav gotovo pomagal še številnim odškodovanim umetnikom pri pridobitvi ekonomskega zadoščenja. Sojenje se tako nadaljuje, je pa res, da je na drugi strani CNet, ki je preko svojega lastnika pravzaprav znotraj založniškega kampa, zato kakšne posebej široke sodbe najbrž ne moremo pričakovati.

* * *

Za konec bi se dalo argumentirati, da bi Alkijev FilmOn med Britanci (in ne bi veliko lagali, če bi mu rekli kar britanska verzija Netflixa) našel bistveno več uspeha, če bi imel vso tekočo filmsko ponudbo, istočasno ali z le malo zamude za izidom v kinu ali na tv, brez drm-ja, skupaj z bonus vsebinami in ob primerni ceni. Ampak to je že druga zgodba. Alki ima prav, ko se spravlja na člana založniške sredje, ne na "zlobne uporabnike" neposredno, a tudi on mora vedeti, da mu togost ponudnikov vsebin, ki ščitijo svoje obstoječe in donosne prodajne kanale, škodi še veliko bolj.