Netflix, oskarji in ekskluzive

V Sloveniji Netflix seveda ni na voljo, a če bi bil oz. če ga že uporabljate s pomočjo VPN strežnika, bi gotovo opazili, da ponudba filmov ni najbolj "sveža". Filmski distributerji namreč pazljivo ščitijo svoje obstoječe in donosne distribucijske pogodbe z kini, prodajalci dvd-jev in kabelskimi televizijami, zato ne Netflix ne kateri od njegovih konkurentov ne sme novega naslova uvrstiti v svojo ponudbo prej kot 28 polnih dni po izdaji v DVD/Bluray obliki (in s tem več mesecev po prihodu v kine). Za Time Warnerjeve naslove se je to "okno" pred kratkim podvojilo na celih 56 dni, kar kaže na veliko nezaupanje studijev v digitalni distribucijski model. Komentarji na spletu niso pozitivni, kvečjemu obratno, v stilu, da "studiji ljudi dobesedno silijo v piratstvo". Torrenti in Megauploadi so namreč na voljo takoj po izidu DVD-ja, včasih celo pred izidom filma, in povpraševanje po njih več kot očitno obstaja.

In teh primerov oziranja na stare, dobre, že davno minule čase ne manjka. To nedeljo so bili na sporedu Oskarji in zmagal je The Artist, črnobeli in nemi film z jasno sporočilno vlogo. Prizorišče je bil Hollywood and Highland Center, imenovan po križišču teh dveh ulic, ker je prejšnji sponzor, Kodak (še en relikt stare dobe) v prisilki in si več ne more privoščiti plačevati za svoje ime nad vhodom. Voditelj je bil stari in preverjeni Billy Crystal (lanski eksperimenti z mladima Hathawayevo in Francom se niso najbolj obnesli, pravijo), in Billy si je udeležene - igralce, producente, distributerje - večkrat privoščil s šalami na račun današnje mularije, ki filme gleda že na telefonih in internetu. Pomenljive besede. A kot stvari stojijo, je trenutno izrednemu zanimanju navkljub na Netflixu mogoče naklikati le 2 od 15 nominiranih filmov, še to dokumentarca. Na ostale bo treba še pošteno čakati, čeravno so večinoma izšli že sredi lanskega leta.

Stvari se sicer malo popravljajo. Netflix je pravkar najavil eksluzivo z distributeji The Artista, The Weinstein Company, ki mu bo omogočila uvrstitev njihovih "dokumentarcev, tujih filmov in specialnih filmov v svoj katalog ne pozneje kot v letu dni po izidu". To je napredek, čeprav je zamik še vedno leto dni, čeprav ne pokriva večino ameriških naslovov in čeprav izključuje druge trge, npr. Redbox, Amazon ali premium tv/kabelske kanale. Netflix se je očitno sprijaznil, da drugače kot z manjčkenimi koraki ne bo šlo, in iz istega razloga (visoke lincenčnine in ogromne denarne obveznosti do studijev) so lani tudi pošteno navili cene.

Kot so lani ugotovili Švicarji, ne zanimanje ne delež denarnice za zabavne vsebine ne upada, se je pa preusmeril stran od laserskih ploščkov. Prej se bo industrija tega zavedla, prilagodila in nehala jokati s neuravnoteženimi in demokratičnemu procesu žaljivimi predlogi ala ACTA/ TPP/ SOPA/ PIPA/ IPRED2/ NOVAKRATICA, bolje bo.

Še zanimivost: Prihod Titanika (1997) so nekateri slovenski kini oglaševali z besedami "Tega filma še pet let ne bo na POP TV". They weren't lying.