Zakaj je založbam Apple iCloud všeč, Amazonov Digital Locker pa ne

Forbes magazine je na svojem omrežju blogerjev objavil zanimiv prispevek z naslovom Zakaj založbe ljubijo iTunes Match, medtem ko ga pirati sovražijo. V njem avtorica razpreda o dolgoročnih posledicah, ki bi jih uvedba iClouda lahko imela na glasbeno industrijo in način, kako poslušamo glasbo.

Spomnimo, Apple je ta ponedeljek predstavil oblačno storitev iCloud, ki (med drugim) omogoča hranjenje glasbe iz uporabnikove iTunes zbirke na Applovih strežnikih ("v oblaku") ter njeno poslušanje (streaming) na do deset različnih napravah. Del storitve je tudi rešitev iTunes Match, ki bo na uporabnikovem disku poiskala glasbo, ki ni bila kupljena v iTunes trgovini (in je s tem avtomatsko na voljo na iCloudu), jo analizirala ter v vsega skupaj parih minutah na iCloud postavila kvalitetno in DRM-a prosto kopijo (matching copy). Tega bodo veseli uporabniki, ki imajo na računalniku večjo zbirko glasbe in bi jo želeli poslušati kar z neta brez potrebe po uploadanju več deset gigabajtov mp3-jev.

Cena storitve je $25 letno, za kar naročnik poleg stremanja svoje glasbe dobi sinhronizacijo slik, kontaktov, koledarja, mobilnih aplikacij, slik (do 30 dni). Znesek ni visok - malo več kot 2 dolarja na mesec (evrska cena še ni znana, kot tudi ne podpora za Slovenijo). To je ceneje od Grooveshak Plus ($60 letno - paket brez oglasov in z možnostjo strimanja glasbe na mobilne naprave), vendar Grooveshark ponuja veliko več glasbe, predvsem pa tudi tisto, ki je uporabnik še ni kupil. Primerjava z konkurenčnim Digital Lockerjem od Amazona je malo bolj kompleksna. Tam se plačuje le prostor na disku, pri čemer dobi vsak uporabnik 5GB zastonj, oz. 20GB (verjetno za obdobje leta dni), če je že opravil nakup albuma v amazonovi spletni trgovini. Vsakih nadaljnjih 20GB stane $20 na leto. 20GB ali celo 5GB, bo lepemu deležu uporabnikov zadoščalo, vendar zagotovo ne vsem.

Prava razlika nastopi pri glasbi, ki izvira iz uporabnikove lastne kolekcije - nakupi v drugih spletnih trgovinah, rippi avdio CD-jev ali piratizirana glasba. Medtem, ko Amazon stoji na stališču, da je njegova digitalna omarica zgolj skladišče za glasbo, ki jo je uporabnik že kupil in zato za izdelavo kopije in naknadno strimanje ne rabi posebej plačati založniku, je Apple mirno podpisal pogodbo z štirimi največjimi založniki in jim namenil 70% naročnine (12% avtorju besedila, 58% založniku). Zaradi tega so založniki začudeni nad Amazonovo potezo, Applovo ponudbo pa pozdravljajo. Frances Moore, direktorica interesnega združenja IFPI, ki na svetovni ravni zastopa interese založniške industrije, je povedala: "iTunes Match je dobra novica za poslušatelje in legitimna podjetja v industriji digitalne glabe", ker kaže, "da gre glasbena industrija v korak z novimi tehnologijami in željami potrošnikom, s tem da licencira svojo glasbo podjetjem, ki spoštujejo avtorske pravice".

Založniki nam (no, Applu, Apple pa potem nam) za svoj delež od $25 letno licencirajo kakovostno novo kopijo glasbe, ki smo jo prej že kupili [3] in plačali, oz. spiratizirali.

Kot piše The Register in kot komentirate bralci [1] na izvorno novico o iCloudu, Apple s tem na nek način legitimizira piratstvo. Za založnike postane sprejemljivo, če uporabniki piratizirajo njihovo glasbo, vendar se hkrati zavežejo k plačilu $25 letno in jih s tem kompenzirajo. Gre za zanimivo obliko prostovoljnega davka na piratstvo, ne toliko v smislu, da ga uporabnik mora plačati (iCloud ni obvezna storitev), ampak bolj v smislu, da plača za nekaj, kar je že njegovega. Vse skupaj je precej analogno nadomestilu za privatno in drugo lastno reproduciranje. Po zakonu (50. člen ZASP) nam pripada pravica, da si izdelamo kopijo kupljenega avdio CD-ja - zato, da ga lahko sami poslušamo še na računalniku, avtu ali katerem od ostalih 10 napravah, če sledimo modelu iClouda. Če je torej to naša pravica, zakaj rabimo zanjo plačevati (ob nakupu CD nosilcev, fotokopirnih naprav, v nekaterih državah tudi MP3 predvajalnikov) in zakaj društva za kolektivno upravljanje avtorskih pravic in predstavniki založnikov to neuradno označujejo kot "davek na piratstvo"? Mimogrede, Sodišče Evropske Unije je že salomonsko [2] odločilo, da zaračunavanje nadomestila podjetjem ni v skladu s pravom EU, za posameznike - fizične osebe pa je, ker se zanje "utemeljeno domneva, da bodo v celoti uživali to razpolaganje in da bodo torej v celoti izkoristili funkcije te opreme (CD-ji, fotokopirci, ipd. - op.p.), vključno z reproduciranjem."

Neodvisno od tega, koliko je kdo naklonjen Applu, se treba se je zavedati, da iCloud predstavlja novo ureditev poslušanja glasbe, ki je bolj kot z interesi uporabnikov usklajena z založniki (Apple jim je plačal predujem od 50 do 150 milijonov dolarjev, po neuradnih podatkih) in da bi lahko pomembno vplivala na način, kako v prihodnosti konzumiramo medijske vsebine (video za iCloud je na poti). Pri tem se potrošniki moramo sami pri sebi vprašati, ali smo pripravljeni dvakrat plačati.

[1] Debata je seveda hitro in po standardnem postopku hitro skrenila na vprašanje Mac v. PC
[2] Volk je sit, koza pa cela. V zadevi je španska organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic SGAE s tožbo od trgovca z zapisljivimi CD in DVD nosilci, Padawan S.L., terjala plačilo 16.759,25 pravičnega nadomestila za privatno reproduciranje, ki ga bodo kupci izvajali na kupljenih medijih. Padawan S.L. nadomestila ni želel plačati in je ugovarjal, da nadomestilo ni pravično, ker njihovi kupci (pravne osebe) medijev v veliki meri (primerjaj z institutom substantial non-infringing uses v ameriški zadevi Betamax) sploh ne uporabljajo za omenjeno reproduciranje. Pritožbeno sodišče je vprašanje posredovalo Sodišču Evropske Unije, ki je razsodilo, da v primeru, da je kupec res pravna oseba, plačevanje nadomestila res ni upravičeno (ker podjetja očitno ne piratizirajo, fizične osebe pa, op.p). S tem so po eni strani ugodili interesom trgovcev, po drugi strani pa društvom za kolektivno upravljanje avtorskih pravic in nosilcem avtorskih pravic (še vedno lahko zaračunavajo za nakupe fizičnih oseb). Kdo v tej zgodbi je volk in kdo koza, v prenesenem pogledu seveda, presodite sami.
[3] oz. licencirali, kot piše na robu glasbenih cd-jev
[4] "Razsodba oglaševalskega razsodišča št. 155 / 12.06.2008" - http://www.soz.si/oglasevalsko_razsodis...