Popularnost copyleft licenc upada

V svetu, ki je vse bolj obseden s striktnim izvajanjem avtorskih pravic, je gibanje za prosto in oprto programsko opremo (FOSS) zanimiva in presenetljivo uspešna anomalija. Avtorji, ki so želeli svoje programerske izdelke ponuditi v tej obliki, jih morajo izrecno opremiti s prosto licenco, ki dovoljuje brezplačno uporabo, predelavo in distribucijo.

Razvoj FOSS licenc je šel v dve smeri. V eni smeri najdemo ti. copyleft licence, ki zahtevajo, da se vse predelave programske opreme prav tako izdajo v izvorni kodi in pod isto licenco. Značilna predstavnika sta GPL in LGPL [1], ki ju uporabljajo zlasti organizacija GNU, linux jedro ter projekti, zbrani okoli operacijskega sistema GNU/Linux. V drugo smer so šle ti. permisivne licence, npr. MIT, BSD ali Apache licenca, ki te zahteve ne postavljajo. Razlika je vidna na trgu plačljivih programskih in strojnih rešitev, ker podjetja vanje pogosto vključijo odprtokodne komponente (hitra, poceni in zanesljiva rešitev), potem pa niso pripravljena izdati popravljene kode v izvorni obliki, ali vsaj poslati morebitne popravke nazaj k avtorjem projekta (upstream).

Analitska hiša 451 group je objavila zanimivo analizo o trendih pri izbiri FOSS licence. Družina GPL sicer ostaja vodilna z 61% vseh projektov (45% GPLv2, ostalo do 61% je GPLv3 ali LGPL), a je bil ta delež tri leta nazaj še 70%. V tem času je število GPL projektov sicer zraslo za 29% odstotkov, vendar je število projektov s permisivno licenco zraslo bistveno več - za 46% (Apache licenca) oz. 152% (MIT licenca). Popularnost copyleft licenc se tako zmanjšuje.

Izpostavili so še dva zanimiva zaključka. Prvič, podjetja rajši prispevajo k projektom, ki jih vodi skupnost (ali fundacija), za razliko od drugega podjetja. Poglavitni razlog za to je, da se okoli s strani skupnosti organiziranih projektov organizirajo tudi druga podjetja in s tem pohitrijo delo in zagotovijo več plačanih in trajnih pozicij na projektu. Drugič, vse več podjetij se odločajo za model, imenovan Open Core Licensing, ki kodo projekta in vse izboljšave vzdržuje pod dvema licencama - odprto (bosidi copyleft bodisi permisivno) in zaprto. Dvojno licenciranje omogoči podjetjem (SugarCRM, MySQL, Hyperic, xTuple, Zenoss, Talend and GroundWork, ..), da nastalo kodo uporabijo v svojih projektih brez vseh omejitev FOSS licence. Skratka, da jim potencial, da od projekta odnesejo precej več, kot vanj vložijo. To je sicer povsem običajno razmišljanje za podjetja kot organizacije, katerih cilj je vendarle ustvarjanje dobička, vendar pa marsikoga tudi moti. Zato nikakor ne gre pričakovati, da bi Linux jedro ali podoben projekt, kjer ima besedo zraven Richard Stallman, šel stran od GPL licence ali razmišljal o dvojnem licenciranju.

[1] LGPL poenostavljeno rečeno dovoljuje, da so deli projekta (praviloma določene knjižnice) na voljo pod zaprto licenco. GPL te možnosti ne dovoljuje in s tem zagotavlja, da je celoten projekt prost avtorskopravnih in patentnih omejitev.