Spremembe kazenskega zakonika na obzorju

Od zadnje spremembe slovenskega kazenskega zakonika sta naokoli dve leti. Tako je skrajni čas, da se ga predela in tako uskladi s trenutnimi razmerami, saj bi drugače lahko prišlo do nezaslišanih posledic.

Ministrstvo za pravosodje tako ugotavlja,

da je predlagana sprememba potrebna zaradi neustreznega obsega kazenskopravnega varstva avtorske pravice po veljavnem besedilu 148. člena KZ-1. Avtorska dela se večinoma ne »prodajajo«, temveč se izkoriščajo s sámo njihovo uporabo: ko se reproducirajo, dajejo v najem, javno izvajajo, javno prikazujejo, radiodifuzno oddajajo, kabelsko retransmitirajo, dajejo na voljo javnosti, predelujejo itd. Prodaja pride v poštev praktično le pri materialni avtorski pravici distribuiranja. Če si na primer podjetje naloži 100 nelicenciranih računalniških programov na sto računalnikov, je kršilo pravico reproduciranja in bi po prejšnjem Kazenskem zakoniku (KZ/1994) storilo kaznivo dejanje. Ker pa to ni storilo z namenom prodaje (programov ni prodajalo niti jih ni nameravalo prodati, temveč jih je samo naložilo na svoje računalnike), po novem KZ-1 kazensko ne odgovarja.

V prvem odstavku 148. člena se črta besedilo »z namenom prodaje«.

(1) Kdor neupravičeno uporabi eno ali več avtorskih del ali njihovih primerkov, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko vrednost, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če tržna cena avtorskih del iz prejšnjega odstavka pomeni veliko premoženjsko vrednost, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Če je bila z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka tega člena pridobljena velika protipravna premoženjska korist in je šlo storilcu za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(4) Primerki avtorskih del in naprave za njihovo reproduciranje se vzamejo.

Kot je iz predlagane določbe razvidno, je kot kaznivo dejanje okvalificirana vsaka uporaba enega ali več avtorskih del ali njihovih primerkov, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko vrednost – to je 5.000 evrov kot to določa 99. člen KZ-1). Sankcija je zaporna kazen do treh let.

Ob tem je treba upoštevati, da je kršitev materialne avtorske pravice sankcionirana tudi kot prekršek po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah, upravičenec pa lahko v določeni primerih (kršitev avtorske pravice storjena namerno ali iz hude malomarnosti) zahteva tudi civilno kazen - plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200%, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne.

V časih, ko slovenskim organom pregona ne uspe niti začeti postopkov proti očitnim javno znanim primerom kršitev materialnih (in moralnih) avtorskih pravic (z namenom prodaje) in ko se država navdušeno oklepa teorije, da je preko IP naslova mogoče identificirati posameznika, se tako ponovno kriminalizira izmenjava tujih datotek preko P2P programov.

Vlada se pri utemeljitvi tovrstne ureditve sklicuje na 61. člen TRIPS, ki od držav pristopnic zahteva, da kriminalizirajo "piratstvo avtorskih pravic v trgovinsko pomembnem obsegu".

Kako se tovrsten obseg zagotovi brez namena prodaje je zaenkrat nepojasnjeno vprašanje. Sklicuje se tudi na kup preambul evropskih direktiv, ki po novem očitno predstavljajo obvezen pravni vir. Tako pravzaprav ni razviden noben pameten razlog za spremembo, razen žalostne resnice, da je za članice BSA in naše ne-plagiatorske glasbenike ceneje, če za njihove pravice na stroške davkoplačevalcev skrbi država, namesto da bi se morali sami ukvarjati s civilnimi postopki.