Kitajci poleteli z raketo na metan, Indijci ponovno proti Mesecu

V preteklem tednu smo videli dve zanimivi izstrelitvi azijskih vesoljskih raket. Kitajsko podjetje LandSpace je prehitelo svetovno konkurenco in kot prvo uspelo v Zemljino krožnico poslati raketo, ki jo poganja metan. Indijci pa so uspešno pričeli z odpravo Chandrayaan-3, s katero želijo popraviti rezultat predhodne, ki se je leta 2019 ob pristajanju raztreščila.

Metan ta hip velja za gorivo, ki naj bi v prihodnjem desetletju v pretežni meri zamenjalo obstoječe rešitve s kerozinom, tekočim vodikom in hidrazinom. Slednji je zelo strupen in ga redno uporablja le še Kitajska; tekoči vodik zahteva pozorno hrambo, večni delovni konj kerozin pa v motorjih odlaga veliko saj, kar podaljša in podraži pripravo med dvema vzletoma večkrat uporabnih potisnih stopenj. Motorje na metan zato razvija marsikateri igralec v tej industriji; SpaceX na Raptorjih gradi Starship, Blue Origin pa razvija BE-4 tako za lastne New Glenne kakor ULAjevo raketo Vulcan (pri čemer hudo zamuja, eden od motorjev pa je prejšnji teden celo eksplodiral). Svoje izvedenke snujejo tudi zasebniki, kot je Relativity Space. Toda doslej s takšno raketo še nihče ni uspel doseči orbite. Relativity Spacova Terran 1 je marca letos klecnila pri drugi stopnji, mesec zatem pa se je hitro in nenadzorovano v zraku razstavil še testni Starship.

Tako je prvenstvo odpadlo na kitajsko zasebno raketno podjetje LandSpace, ki je prvič s tem poskusilo že lanskega decembra, ko je tudi zatajila druga stopnja. Tokrat se je raketa Zhuque-2 dvignila z izstrelišča Juiquan v puščavi Gobi v sredo zgodaj zjutraj po našem času in vesolje dosegla brez težav, ni pa še imela uporabnega tovora. Gre za manjšo, slabih 50 metrov dolgo tovorno raketo, ki lahko v trenutni različici v sončnosinhrono polarno orbito ponese poldrugo tono tovora, Kitajci pa že pospešeno razvijajo izboljšano verzijo s štirimi tonami nosilnosti. Zhuque-2 vsebuje pet metanskih motorjev TQ-12; štiri v prvi stopnji in enega v drugi, njihova zasnova pa je nekaj enostavnejša od tiste pri raptorjih ali BE-4. Gre za lep uspeh in izpostavitev kitajskega zasebnega raketnega sektorja, kateremu je azijska velesila sicer vrata odprla s spremembo zakonodaje leta 2014.

Dva dni pozneje, v petek malo po enajsti dopoldan po našem času, je uspeh zabeležila še kitajska soseda Indija. Proti Mesecu se je uspešno dvignila odprava Chandrayaan-3, ki ima bolj ali manj eno samo nalogo: storiti vse tisto, česa ni uspelo misiji Chandrayaan-2. Ta je pred štirimi leti v krožnico okoli Lune še uspela vtiriti orbiterja, medtem ko se je pristanek na površju Meseca klavrno ponesrečil. Zaradi tega aktualna odprava orbiterja nima in jo sestavljata samo pristajalnik Vikram in rover Pragyaan. Plovilo bo naš naravni satelit doseglo 5. avgusta, medtem ko bomo z Indijci dih ob pristajanju zadrževali 23. avgusta. Gotovo se jim precej mudi, kajti dvoboj s Kitajci pri odpravah na Luno sedaj res že močno izgubljajo.