Ameriški kongres sprejel zakon o podpori domači industriji polprevodnikov

Oba domova ameriškega kongresa sta naposled sprejela zakon CHIPS and Science Act, ki je namenjen okrepitvi tamkajšnje industrije čipov in tej med drugim neposredno dodeljuje dobrih 52 milijard dolarjev.

Pandemija covida-19 je močno izpostavila ranljivost dobavnih verig in slabosti odlaganja proivodnje strateško pomembnih dobrin na tuje. V našem primeru to v prvi vrsti pomeni pomanjkanje polprevodniških čipov, ki pa ni zadelo zgolj tistih, ki iščejo procesorje ali grafične kartice, temveč tudi kupce avtomobilov in mnogih drugih naprav, ki danes dostikrat vsebujejo čipe, tudi če se tega sploh ne zavedamo. V ZDA in Evropi smo nenadoma ugotovili, da sta nas Tajvan in Južna Koreja v proizvodnji polprevodnikov že pred časom prehitela, zato niso zgolj velika podjetja tista, ki vlagajo v nove kapacitete na Stari celini in čez Lužo, temveč to počno tudi države. V EU smo februarja pognali oblikovanje uredbe EU Chips Act, ki naj bi industriji pomagala z več kot 40 milijardami evrov. V ZDA pa imajo takšne namere še malo daljšo brado.

Že leta 2019 so predstavili predlog zakona, takrat imenovan še Endless Frontier Act, seveda tudi v luči tehnološko-trgovinske vojne s Kitajsko. Nato je šel predlog skozi kopico revizij in menjav naziva, kot je bil denimo US Innovation and Competition Act, preden je postal CHIPS and Science Act, ki je v sredo najprej uspel dobiti podporo v senatu, včeraj pa še v predstavniškem domu. To pomeni, da je sedaj na mizi predsednika Bidna, ki ga bo gotovo podpisal, čeprav še ni povsem jasno, kdaj. Kot pove že ime, je spekter zakona širši od gole podpore čipovni industriji; večino od 280 milijard dolarjev, kolikor je težak, namreč namenja bazičnim raziskavam fizike materialov in polprevodnikov ter ustanavljanju izobraževalno-raziskovalnih "otokov" širom ZDA, s čimer želijo panogo in raziskovanje decentralizirati, da ne bi bila preveč osredotočena na Silicijevo dolino.

Ameriški proizvajalci čipov si lahko od zakona obetajo lažje zaposlovanje kadra in pridobivanje davčnih ugodnosti, osrednja postavka pa je tudi konkretna, 52,7-milijardna finančna injekcija, za katero so kajpada lobirali predvsem v Intelu.