Zuckerberg pokazal kopico prototipnih naočnikov

V Metinem oddelku Reality Labs so razložili, v katere smeri peljejo razvoj VR in AR naprav. Zanimivosti so predvsem tehnične, saj prikazanih novosti v dejanskih izdelkih ne bo še lep čas.

Reality Labs je oddelek Mete za razvoj tehnologij za navidezno (VR) in obogateno (AR) resničnost. Tam naj bi delala skoraj petina vseh zaposlenih v podjetju, ali približno 17.000 oseb, kar odraža dejstvo, da Mark Zuckerberg prihodnost Mete močno naslanja na prihodnja VR okolja, ki jih popularno imenujemo metaverzumi. Vsekakor v ta namen ogromno zapravlja: v prvem letošnjem četrtletju so stroški Reality Labs znašali slabe tri milijarde dolarjev. V začetku tega meseca so sicer sporočili, da bodo prvo različico Metinih AR naočnikov, s kodnim nazivom Orion, prejeli zgolj razvijalci, saj da je za splošno potrošnjo predraga in še preveč nedodelana. Navadnim smrtnikom bo tako namenjena druga generacija te tehnologije, z delovnim imenom Artemis, toda še prej, predvidoma naslednje leto, nameravajo lansirati cenejšo potrošno različico AR očal, Hypernovo.

Da se uporabniki ter investitorji ne bi vmes preveč dolgočasili, je Zuckerberg sedaj odgrnil tančico z eksperimentalnega dela v oddelku. Na začetku je opomnil, da podjetje do konca leta še vedno namerava lansirati dražje in naprednejše VR naočnike Cambria, toda prikazano je stvar tehnologije, ki bo v izdelkih našla mesto šele v nedoločeni prihodnosti. Poglavitni namen raziskav je po Zuckerbergovih besedah v navidezni resničnosti dejansko prikazati vsebino, ki jo bo uporabnik le stežka ločil od dejanske, kar imenuje "VR Turingov test". Z razvojnim šefom Reality Labs Michaelom Abrashem sta izzive popredalčkala v štiri temeljne kategorije: leče s spremenljivim goriščem (varifocal lens), boj s popačenjem slike, doseganje ločljivosti očesne mrežnice in pa HDR.

Za vsako od kategorij sta pokazala eno ali več prototipnih naprav, ki so že na pogled videti zgolj in samo preizkusne. Project Starburst so na primer naočniki z osvetljavo, ki je zmožna težko dojemljivih 20.000 nitov svetilnosti - a so tako masivna, da imajo vgrajene dodatne ročke za prenašanje. Project Butterscotch so po drugi plati naočniki s po 1832×1920 pikami na oko, kar ponuja ločljivost blizu 60 pikslov na kotno stopinjo, kar naj bi že približno dosegalo ločljivost naše mrežnice - se pravi, popolno odsotnost zaznavanja meja pikslov. Toda hkrati imajo zgolj polovičen zorni kot glede na danes dosegljive naočnike, zato še niso nared za proizvodnjo.

Tehnično najzanimivejši pa sta liniji Half Dome in Holocake. Pod prvo vršijo razvoj leč s spremenljivo goriščno razdaljo. Začenši z letom 2017 so najprej poskušali z okornim mehanskim sistemom, ki je pomikal zaslon, nakar so prešli na leče na osnovi tekočih kristalov. Holocake pa je oznaka naočnikov, ki so usmerjeni v kar se da veliko kompaktnost. Za to uporabljajo kombinacijo "sploščene optike" (pancake optics) in holografskih leč; od tu Holocake. Prvi izraz označuje prijem, ko se žarku svetlobe z odboji med več površinami podaljša pot, kar omogoči, da leče postavimo bližje zaslonu. Še posebno napredna pa je tehnologija holografskih leč, ki so v bistvu tanki filmi, ki imajo v hologramu zapisano karakteristično optiko zahtevane leče. Tako je mogoče dobiti optični sistem mnogo manjših in tanjših dimenzij. Toda kako daleč so ti prijemi od dejanske uporabe, kaže projekt naočnikov Mirror Lake, v katere so inženirji zapakirali vse opisane tehnologije - zaenkrat so zgolj konceptni in jih še niso sestavili.