Velika Britanija prva odobrila oxfordsko vektorsko cepivo proti covidu-19

Britanska agencija za zdravila (MHRA) je danes odobrila še drugo cepivo proti covidu-19. Kot prva na svetu je izdala izredno dovoljenje za uporabo cepiva AZD1222, ki sta ga razvili Univerza v Oxfordu in AstraZeneca. Od cepiv Moderna in Pfizer/BioNTech, ki sta prav tako dobili dovoljenje v številnih zahodnih državah, se pomembno razlikuje. Z vidika končnega prejemnika in logistične verige je najpomembnejša razlika enostavnejše skladiščenje, saj ne potrebuje globokega zamrzovanja, temveč se hrani v običajnem hladilniku. Drugačen pa je tudi način dostave antigena, saj ne uporablja modificirane mRNA, temveč vektorski virus.

Cepivo uporablja tehnologijo virusnega vektorja, ki je ustrezno spremenjen, da ne more povzročiti bolezni, in se uporabi za dostavo genskega zapisa v celice. Konkretno gre za adenovirus ChAdOx1 iz šimpanzov, ki se v ljudeh ne more razmnoževati. Lahko pa vseeno okuži človeške celice, kar izkorišča to cepivo. Virus je ustrezno modificiran, tako da vsebuje del genskega zapisa SARS-CoV-2. Podobno kot pri ostalih cepivih gre za del, ki zapisuje protein S na površini virusa.

Osnovna ideja je torej enaka. V človeške celice je treba pripeljati genski zapis za protein S, da ga potem človeške celice izdelajo same. Ko imunski sistem sreča tak protein, se nanj odzove. V postopku nastanejo protitelesa in spominske celice, ki ob napadu pravega virusa SARS-CoV-2 vsiljivca takoj prepoznajo in uspešno zatrejo, preden bi lahko povzročil simptome bolezni. Ni še znano, ali je tako pridobljena imunost sterilizarjoča (to pomeni, da se virus sploh ne more razmnoževati in človek ni kužen) ali ne (torej ščiti pred razvojem bolezni, lahko pa je človek gostitelj). Medtem ko mRNA cepiva vsebujejo sámo molekulo mRNA, oblečeno v kapljice maščobe, da prodre v celice, vektorska cepiva uporabijo drug neškodljivi virus, da v nekaj celic vnese genski zapis za isti protein.

Adenovirusi so zelo pripravni, saj niso zelo nevarni, hkrati pa so zelo učinkoviti. Človeški adenovirusi so manj primerni, ker smo jim nenehno izpostavljeni, zato smo do nekaterih sevov že razvili imunost. To bi pomenilo, da bo imunski sistem tak vektor uničil, še preden bi uspel prenesti vsebino v celice in tam sprožiti proizvodnjo imunogenega proteina S. Po domače: imunski sistem bi uničil že transportna vozila. To tudi omejuje večkratno uporabnost, saj po prvem cepljenju za najboljše delovanje vdrugo ne moremo uporabiti istega vektorja - ne v istem cepivu ne v čisto drugem cepivu. Zato se morajo uporabiti adenovirusi, proti katerim še nimamo imunosti, kjer so virusi iz šimpanzov v prednosti.

Omenjeno cepivo je povzročilo tudi precej zmede, saj so v kliničnih testih pri nekaterih posameznikih pomotoma namesto dveh polnih odmerkov dali enega polovičnega in drugega polnega. Izkazalo se je, da je bila ta skupina celo bolje zaščitena od prve (90 odstotkov proti 62 odstotkov), za kar je več možnih razlag: bodisi premočan prvi odmerek vzpostavi močno imunost proti vektorju bodisi je koncentracija močno povezana s stimulacijo celic T v imunskem sistemu. Kakorkoli, ta skupina je bila premajhna, podatkov pa premalo, da bi odobrili ta "ponesreči odkrit" režim. Dovoljenje za izredno uporabo je dobil običajni režim, torej dva enaka odmerka, so pa začeli tudi večje klinične teste novega režima. Klinični preizkusi originalnega režima na več kot 24.000 prostovoljcih so pokazali tri resne stranske učinke, od teh enega v skupini s cepivom, enega v skupini s placebom (tretji je v skupini, ki je maskirana).