Po štirih desetletjih odobreno prvo zdravilo proti eboli

Čeprav je ebola z nami že od leta 1976, je trajalo več kot štiri desetletja, da smo dobili prva cepiva in zdravila. Medtem ko je ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA) lani odobrila prvo cepivo proti virusu, je šele ta teden potrdila prvo zdravilo. Koktajl monoklonskih protiteles Inmazeb (atoltivimab, maftivimab in odesivimab-ebgn) so razvili v Regeneronu, kjer so pripravili tudi eksperimentalno zdravilo proti koronavirusu. Doslej je bilo v ZDA zdravljene ebole zgolj podporno.

Gre za virus Zaire ebolavirus, ki je eden izmed štirih znanih članov družine Ebolavirus. Virus se prenaša s krvjo in drugimi telesnimi tekočinami, tudi s stikom s tkivi okuženih ljudi in živali, ter prek površin in predmetov, ki se jih dotikajo. Smrtnost je visoka, saj jih je v študiji učinkovitosti inmazeba izmed 153 bolnikov v kontrolni skupini umrlo 51 %. Med bolniki, ki so prejeli zdravilo, je smrtnost upadla na še vedno visokih 34 odstotkov - torej ne gre za čudežno tabletko. Zdravilo je nezdružljivo s sočasnim cepljenjem Ervebo, saj lahko negativno vpliva na reprodukcijo živega virusa, torej potem ne nudi zaščite.

Cepivo proti eboli Ervebo je živi, oslabljeni rekombinantni VSV (vesicular stomatitis virus). V ZDA je registrirano od decembra lani, v Evropi pa od lanskega oktobra. Cepivo so začeli razvijati po hudem izbruhu ebole v letih 2014-2016. Že pred potrditvijo ga je bilo možno uporabljati v izrednih primerih (compassionate use). Testiranje na več kot 16.000 ljudeh je pokazalo, da je varno, imunogeno (sproži odziv imunskega sistema) in učinkovito. Registrirano je pogojno (conditional authorisation), saj je bolezen huda, razmerje med tveganjem in koristjo pa pozitivno. Ko bodo pridobljeni še dodatni podatki, se status spremeni. Od julija letos sta v Evropi registrirani še dve cepivi proti eboli: zabdeno in mvabea, ki sodita med rDNA cepiva, se uporabljata skupaj in ne moreta povzročiti bolezni, ker vsebujeta le dele virusa ebole (prvo enega, drugo pa štiri proteine s površine virusa ebole). To dvokomponentno cepivo je registrirano za uporabo v izjemnih okoliščinah, ker še niso zbrani vsi podatki glede varnosti.

Protitelesa se vežejo na specifično tarčo. V konkretnem primeru inmazeba se vežejo na glikoprotein na ovojnici virusa in ga s tem deaktivirajo oziroma preprečijo vstop v celice. Monoklonska protitelesa so pripravljena s kloniranjem enega samega levkocita, zato se vsa vežejo na isti epitop (del antigena, ki ga specifično prepoznavajo). Poliklonska protitelesa prepoznavajo različne epitope na istem antigenu. Priprava monoklonskih protiteles je eden izmed ključnih postopkov v biokemiji in medicini, saj jih je možno pripraviti tako, da se selektivno vežejo na praktično katerokoli substanco. Uporabljajo se na primer v hitrih testih nosečnosti, kjer se vežejo na hormon hCG, ki je le v urinu nosečih žensk. Inmazeb je sicer registriran v ZDA, v Evropi pa še ne.

Čeprav je ebola huda bolezen, pri kateri je smrtnost med 30 in 90 odstotki, odvisno od izbruha, smo na resno cepivo čakali dobrih pet let (pred tem je bila uporaba pogojna) od začetka razvoja leta 2014. Prva zdravila pa smo dobili šele letos, čeprav bolezen poznamo že 43 let. Pa še to zdravilo ni niti blizu stoodstotni učinkovitosti. Razvoj in preverjanje varnosti pač trajata.