SOVA še vedno skovika na vaših žicah

Ste varni pred prisluškovanjem obveščevalcev SOVE (in vseh njihovih pogodbenih podizvajalcev)? Pravzaprav ne. Pravica do tajnosti pisem in drugih občil, ki je na papirju ustavna kategorija, s konvencijami varovana človekova pravica, je v slovenski praksi očitno le mrtva črka na papirju. Prvi indici o tem so se pri nas pojavili že vsaj pet let preden nam je na naše veliko zgražanje Snowden povedal, da to počno tudi američani.

Slovenski obveščevalci namreč že vsaj od leta 2008 zgolj po odločitvi svojega direktorja dostopajo do vseh mednarodnih zvez slovenskih telekomunikacijskih podjetij. To v praksi pomeni, da podobno kot v ZDA slovenski operaterji pošiljajo kopijo mednarodnega prometa SOVI in ji s tem omogočajo dostop do vseh podatkov, ki se pretakajo v tujino.

Zaradi tega že več kot desetletje poteka ping pong med Informacijskim pooblaščencem in SOVO, ki pa do danes ni prinesel nobenih rezultatov razen obsežnega materiala, ki bi nedvoumno imel precejšnjo zabavno vrednost, če ne bi bil resničen. Metode, ki jih kot sporne v primeru ruske FSB ocenjuje Evropsko sodišče za človekove pravice, v Sloveniji seveda niso problem, saj smo vendar demokratična zahodnoevropska država.

O tem in še o čem se sprašujemo v pričujočem članku, ki temelji na dokumentih, ki so nastali v zvezi z neprimernim poskusom inšpekcijskega nadzora Informacijskega pooblaščenca nad SOVO.

Leto 2007

Ustavno sodišče je že leta 2007 presojalo ustavno skladnost ureditve sistemskega nadzora mednarodnih vodov na predlog Vrhovnega sodišča in uspešno ugotovilo, da le-to v zvezi s tem odločitve ne rabi. Zaradi tega je predlog zavrglo.

FEBRUAR 2008

Zgodba se nato nadaljuje že davnega 8. februarja 2008, ko se Informacijski pooblaščenec odpravi na nadzor na sedežu SOVE. Takrat je IP še vodila Nataša Pirc Musar, ki je tudi osebno sodelovala pri pregledu SOVE. V zapisnik o inšpekcijskem nadzoru pred več kot 11 leti je med drugim zapisala:

Kaj zapisano pravzaprav pomeni? IP je pri inšpekcijskem pregledu naključno izbral primer iz njihovega informacijskega sistema. V dokumentih je razbrala, da je bila podlaga za izvajanje nadzora nad dotično osebo 21. člen Zakona o Sovi, hkrati pa so očitno v praksi agentje izvajali tudi ukrepe, ki jih omogoča nek drug, 24. člen istega zakona. Ta sicer velja le za primere, “če je podana velika verjetnost, da obstaja nevarnost za varnost države.” Mednarodne grožnje s terorizmom in podobne nevarnosti za državo.

Skušamo rekonstruirati, kako je glede na ugotovitve IP izgledal odločevalski proces direktorja SOVE, kaj ga vodi k uporabi enega in kaj k uporabi drugega člena:
Kdo bo odobril nadzor?
Po 21. členu lahko direktor SOVE sam odredi preiskavo
Po 24. členu mora preiskavo odrediti predsednik Vrhovnega sodišče RS
Komu bomo prisluškovali?
Po 21. členu SOVA ne sme osredotočeno prisluškovati določenim ali določljivim posameznikom oziroma telefonskim priključkom
Po 24. členu SOVA lahko prisluškuje določenemu ali določljivim posameznikom oziroma telefonskim priključkom
Bomo drugim dali vedeti, kaj počnemo?
Po 21. členu SOVA lahko uporablja lastno infrastrukturo za zajemanje podatkov
Po 24. členu mora SOVO k podatkom pripustiti telekomunikacijsko podjetjo - po odredbi predsednika Vrhovnega sodišča

Za kateri člen in proceduro se pretežno odloča SOVA, je kajpak retorično vprašanje.

V postopku je Informacijski pooblaščenec ugotovil, da ob izvajanju strateškega nadzora telekomunikacij, SOVA dejansko izvaja osredotočen nadzor določenih ali določljivih priključkov in posameznikov, pri čemer nastaja zbirka osebnih podatkov. Določba zakona, na podlagi katere ta zbirka nastaja, je po oceni IP protiustavna, kljub temu pa niti KNOVS niti IP svojih pristojnosti in dolžnostnih ukrepov za zagotovitev ustavno skladnega delovanja SOVE nista izvedli. IP je menil, da si SOVA nekoliko po svoje interpretira ta dva člena zakona in kdaj je potrebno katerega upoštevati.

SOVA je celotno zgodbo odpravila z argumentom, da IP nima pristojnosti nadzora nad SOVO, saj nadzor opravlja KNOV. Praksa ni tako zelo različna od sedanje, ko Sova pravi, da KNOVS nima pristojnosti za nadzor postopkov zaposlitev (ima pa jo menda Inšpektorat za javni sektor). Vsakokratnega izbora potencialno najbolj brezzobega nadzornega organa seveda ne bomo komentirali.

MAREC 2008

IP je le mesec dni kasneje vložil zahtevo za oceno ustavnosti ZSova. In ob tem zapisal:

Informacijski pooblaščenec je ob izvedbi inšpekcijskega nadzora po uradni dolžnosti pri Slovenski obveščevalno – varnostni agenciji, ki je potekal izjemno korektno, ugotovil, da ob izvajanju strateškega nadzora telekomunikacij nastaja zbirka osebnih podatkov. Določba, na podlagi katere ta zbirka nastaja, je po oceni Pooblaščenca protiustavna.

JANUAR 2009

Vendar Ustavni sodniki niso stopili na stran IP. Zahtevo za ustavno oceno so zavrgli z argumentom, da ima IP vsa potrebna pooblastila za ukrepanje. Zapisali so, da če IP zazna nepravilnosti, je dolžan tudi ukrepati. Oziroma:

“Kadar predlagateljica pri izvrševanju svojih pristojnosti ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za odreditev ukrepov, ki jih določa ZVOP-1, jih mora kot pristojni državni organ tudi odrediti. Inšpekcijski ukrepi, ki so ji na voljo v 54. členu ZVOP-1, ji omogočajo, da zaščiti domnevno ogrožene človekove pravice oseb, ki jim je SOVA prisluškovala.”

Če nekoliko poenostavimo, so ustavni sodniki IP odpravili z razlago, da v kolikor je pri svojem delovanja zaznala kršitve predpisov iz področja svojih pristojnosti, bi morala ukrepati skladno z njimi (npr. z ureditveno odločbo naložiti odpravo ugotovljenih nepravilnosti). Ustavno sodišče se medtem v samo vprašanje ustavnosti ali neustavnosti obeh členov zakona o Sovi in njune uporabe ni spustilo, češ da niso izpolnjene procesne predpostavke (je pa mimogrede navrglo, da bi se moral ta člen ustavnoskladno razlagati kot podlaga za prestrezanje balkanskih komunikacij z zahodom (9. odstavek). V kislo jabolko pač niso zagrizli.

… medtem v tujini … JUNIJ 2013

Edward Snowden je skupaj z novinarji objavil 9-10 tisoč tajnih dokumentov, ki so opisovali obseg nadzora, ki ga izvajajo ameriške tajne službe. Objave so sprožile reakcije pri vseh deležnikih v sistemu. Zavedanje o obsegu prisluškovanja in avtomatiziranem nadzoru elektronskih komunikacij je vplivalo na vse prihodnje relevantne odločitve sodišč.

… in nazaj v Slovenijo - AVGUST 2013

Štiri leta po zadnji bitki Informacijski pooblaščenec zopet napove vojno obveščevalcem. Tokrat od Sove zahteva pojasnila na štiri vprašanja, med drugim tudi:

Direktor SOVE IP tokrat odpravi z argumentom, da ta nima primernih prostorov za vpogled v tajne dokumente in jo povabi na kavo. Ta je bila očitno bolj grenka, saj je IP nadaljeval s svojimi jalovimi poizkusi. SOVA je zavračala vse pozive in zahteve IP, tako da se je pooblaščenec po pomoč zatekel kar h parlamentu, točneje h KNOVSu. Vendar tudi poslanci niso bili navdušeni nad idejami IP (kot je razvidno iz priloženih dokumentov k članku), saj očitno ni prišlo niti do prvega sestanka, kjer bi se poslanci bolj podrobno spoznali s problematiko.

MAREC 2014

Po slabem letu dni napadov sta sprti strani zakopali bojni sekiri. Politiki so iz naftalina potegnili novelo zakona o SOVI, ki jo je pred leti v smeti na povelje takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja vrgel še pravosodni minister Aleš Zalar, ter IP obljubili, da bodo vse sporne oz. različno interpretirane člene zakonsko popravili. Obljube in prazne besede seveda niso rešile zagate (in v zadnjih petih letih tudi niso imele posledic).

DECEMBER 2015

Medtem, ko so politiki, vohuni ter državni uradniki vestno pripravljali gradivo ter pisali novelo Zakona o Sovi, jo je Sloveniji zagodla tujina. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je namreč obsodilo “strateški nadzor” obveščevalne službe FSB v Rusiji. Tudi ruski vohuni so se namreč kar sami “priklopili” na telekomunikacijska omrežja zasebnih podjetij in prosto zajemali podatke državljanov. V luči Snowdnovih razkritij, se takšno početje sodnikom ni zdelo primerno.

JUNIJ 2017

Odločitev ESČP je bila tudi eden izmed argumentov za že tretjo zahtevo po ustavni presoji spornih zakonskih členov, ki jo je leta 2017 sprožil Informacijski pooblaščenec, tokrat se je pod njo podpisala informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. Zahteva je zasnovana nekoliko drugače, čeprav je namen tudi tokrat isti kot v prvih dveh poizkusih. IP pravi, da je ZSova neustaven, ker za spremljanje mednarodnih sistemov zvez predvideva samo odredbo direktorja agencije, ne pa sodno odredbo. Sodniki so si vzeli čas in do danes še niso odločili (pri čemer gre 11 let kasneje za bistveno bolj pomembno odločitev, kot je bilo npr. letos poleti izjemno hitro zatolčenje policijskih ambicij po uporabi IMSI lovilcev, ki so vsekakor bistveno manj intruzivni od prestrezanja celotnega mednarodnega prometa). Težko si predstavljamo, da bi sprejeli odločitev, ki je v očitnem nasprotju s prej omenjeno sodbo ESČP glede ruske prakse (pa tudi z njihovo prejšnjo odločitvijo -- torej, da je IP pristojen in bi moral in mogel ukrepati). Medtem, ko čakamo deveterico naših ustavnih sodnikov kot Godota, pa agenti Sove še naprej ribarijo v kalnem oceanu mednarodnih telekomunikacijskih zvez.

Približno istočasno je Ministrstvo za pravosodje ponovno poskusilo zagnati projekt priprave novele ZSova. Zakon, ki je med drugim predvideval tudi prehod na režim sodnih odredb za osredotočen nadzor določljivih posameznikov v mednarodnih sistemih zvez, pa dlje kot do strokovnega usklajevanja ni prišel. Pod vodstvom Erika Kopača, takratnega svetovalca predsednika vlade Mira Cerarja za nacionalno varnost in sedanjega veleposlanika RS pri NATO, je delovna skupina v predlog novele vnesla več ustavno spornih novih pooblastil Sovi, vključno s tajnim vstopom v stanovanje in bondovsko licenco za ubijanje (izključitev uporabe kazenskega zakonika za agente SOVE), s čimer pa se tedanje Ministrstvo za pravosodje pod vodstvom Gorana Klemenčiča ni strinjalo in je zaustavilo nadaljnji postopek usklajevanje predloga novele ZSova. Ta osnutek je končal v predalu nekdanjega pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča in upamo, da tudi pod trenutno ministrico Katič ideje po “Bondovskih licencah za ubijanje” ne bodo resno obravnavane.

NOVEMBER 2019

Za konec bi le strnili zgodbo: vsakič, ko opravljate klic prek omrežja slovenskih telekomunikacijskih podjetij v tujino (ali pa jim samo kaj ne dela in promet med seboj usmerjajo preko tujine) ali ste sami v tujini (torej v roamingu; velja za vse klice, ki jih opravite, tako za klice v Slovenijo kot v tujino), obstaja možnost, da vam Sova prisluškuje. Čisto slučajno ali pa tudi ne (če je verjeti Informacijski pooblaščenki, je že samo dejanje izbire ali bodo pogovor posneli ali ne -- nezakonita obdelava vaših osebnih podatkov). Če se tega zavedate, vam verjetno ne bo dosti lažje, a previdnost ni odveč. Zgolj dejstvo, da niste zanimiva tarča za prisluškovanje, še ne pomeni, da vam Sova ne prisluškuje. Razkritja Edwarda Snowdna in Equation Group so pokazala kako konkretno delujejo tajne službe, kakšna orodja, tehnologije, taktike in tehnike uporabljajo. Pokazala so nam, da tajne službe sodelujejo med seboj. Sklepati, da je naša Sova kakšna izjema na tem področju in da ni vpeta v mednarodno sodelovanje bi verjetno bilo napačno. Tudi če mislite, da za tajne službe niste zanimivi, to še ne pomeni, da Sovini računalniški algoritmi ne berejo vaših kratkih sporočil, poslušajo vaših telefonskih pogovorov, berejo vaše e-pošte in spremljajo spletnih strani, ki ste jih obiskali. In zdaj veste, da gre le za strateški nadzor mednarodnih sistemov zvez.

Kljub nezakonitemu in protiustavnemu osredotočenemu nadzoru določenih in določljivih priključkov oziroma posameznikov pod krinko t. i. strateškega nadzora mednarodnih sistemov zvez, ki ga je v okviru inšpekcijskega nadzora zapisniško ugotovil IP in navkljub jasnemu stališču ustavnega sodišča, da so določbe 21. člena ZSova skladne z ustavo, če se uporabljajo tako kot so zapisane, torej tako, da se ne izvaja osredotočen nadzor nad določenimi ali določljivimi telekomunikacijskimi priključki v mednarodnem sistemu zvez na ozemlju RS, SOVA prav zaradi neaktivnosti oziroma aktivne pasivnosti nadzornih institucij zlasti KNOVS in IP, še naprej nemoteno in množično prisluškuje posameznikom v mednarodnih sistemih zvez. Z drugimi besedami, nadzorni organi tekmujejo v kreativnosti, kako na tem področju storiti čim manj. SOVA pa pri tem racionalno s svojo politiko izbire pristojnega nadzornega organa -- ki jo le-ti tiho podpirajo -- skrbi, da je pravzaprav nikoli ne nadzira nihče. Trpi pa seveda komunikacijska zasebnost vseh nas, ki pa pravzaprav ni pomembna.