Sovin strateški nadzor telekomunikacij verjetno krši človekove pravice

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je pred kratkim spisalo dve precej pomembni sodbi na temo meje še dopustnega pri državnem nadziranju telekomunikacij, tako s strani varnostno-obveščevalnih služb (Zakharov proti Rusiji) kot tudi s strani policije (Szabó and Vissy proti Madžarski).

Roman Andrejevič Zakharov je ruski novinar in publicist, ki se je obregnil ob dejstvo, da je domača varnostno-obveščevalna služba FSB (naslednica KGB) v prostore domačih mobilnih operaterjev namestila svojo prisluškovalno opremo (po zgledu FBI-ja v sobi 641A v prostorih AT&T v San Franciscu). Na ta način so lahko sami - brez pomoči ali vedenja operaterja ali katerekoli druge osebe - prisluškovali kateremu koli telefonskemu pogovoru v državi. Szabo in Vissy sta madžarska pravnika, ki ju je podobno motilo, da je njuna država posebnemu oddelku protiteroristične policije omogočila, da operaterjem naloži prisluškovanje določenim telefonskim številkam, brez da bi prej šla vprašat za dovoljenje na sodišče. Oboji so menili, da to pomeni, da jim torej domača država lahko bolj ko ne brez omejitev prisluškuje, kar je potem pri njih ustvarilo - če citiramo naše ustavno sodišče - "neoprijemljivi občutek stalnega nadzora, ki lahko vpliva na izvrševanje drugih pravic, predvsem pravice do svobodnega izražanja in obveščanja". Pač težko jim je bilo spati, vedoč, da živiš v postkomunistični državi, v kateri so se še pred kratkim (in se deloma še) ljudem, ki napačno razmišljajo, potem kar iznenada zgodile kakšne grde stvari.

Skratka, ESČP je prvič po Snowdnu presojal dopustnost vseobsežnega vladnega nadzora telekomunikacij.

Sodišče se je s tem vprašanjem v preteklosti seveda že precej ukvarjalo, npr. v primerih Klass in drugi proti Nemčiji (1978), Esbester proti Združenemu kraljestvu (1993), Kennedy proti Združenemu kraljestvu (2010) oz. Drakšas proti Litvi (2012). Na splošno so menili, da specifike nalog varnostno-obveščevalnih služb - zagotavljanje nacionalne varnosti pred mnoštvom najrazličnejših groženj s strani tako naključnih kot dobro organiziranih in financiranih sovražnikov - zahtevajo določeno stopnjo "popustljivosti" in "mižanja na eno oko". Skratka, varnostno-obveščevalnim službam naj bi bilo dovoljeno prisluškovanje na podlagi nižjih standardov in z manj nadzora, dokler nekaj nadzora vendarle je, da se prepreči največje ekscese. Vendar, te sodbe so vse temeljile na predpostavki, da se prisluškovanje izvaja zgolj v posamičnih zadevah, ter da zanj potrebuješ ljudi. Ideja, da bi bilo mogoče prisluškovati kar večini ali vsem telefonskim pogovorom hkrati, s pomočjo tehnike, še ni bila v mislih (večine) sodnikov, ki so pisali omenjene sodbe, čeravno se je o takšnih aspiracijah potihem govorilo že vsaj od srede devetdesetih. V britanski zadevi Kennedy je sodišče sicer namignilo, da je neselektivni nadzor vseh komunikacij najbrž nedopusten, v litvanski Drakšas pa je eden od sodnikov v svojem ločenem mnenju zahteval, da morajo biti dejavnosti varnostno-obveščevalnih služb v zakonu podrobno zamejen in s tem predvidljive. Vendar to ni bilo večinsko mnenje, oz. del izreka teh sodb.

Te "nastavke" je zdaj ESČP združil v omenjeni zadevi, in s tem postavil t.i. "evropski standard za masovni nadzor telekomunikacij za obveščevalske in državnovarnostne namene". In ta standard je, kratko malo, brutalen. Sodišče zahteva, da 1) države zamejijo svoje prisluškovalne aktivnosti tako, da več ne bo mogoč "strateški nadzor" komunikacij (vseh na daleč relevantnih telefonskih številk v neki zadevi), ampak da se bo ciljalo na individualizirane osebe, telefonske priključke, oz. prostore. Dalje, prisluškovanje je lahko začne šele 2) po zunanji odobritvi, in to taki, ki je vsebinska, se pravi, temelji vsaj na navedbi razlogov, zakaj je prisluškovanje določeni osebi oz. številki relevantno za posamično zadevo. Končno, 3) nadzor mora iti čez posrednika, tj. telekomunikacijsko podjetje, zato, da se zagotovi sledljivost in odgovornost. Neposredni nadzor telekomunikacijskih vodov s strani obveščevalcev ne more biti sprejemljiv.

Szabó and Vissy k temu dodaja še okoliščino, da mora biti ta odobritev podana s strani sodišča. "Notranja" odobritev s strani direktorja varnostno-obveščevalne agencije, pravosodnega ministra, notranjega ministra, idr. ne zadostujejo, ker so vse del izvršne veje oblasti in s tem nezdružljivo povezane z obveščevalnimi agencijami. To bi bilo tako, kot če bi si sošolci smeli sami podpisovati opravičila za odsotnost s pouka.

S tem se pogoji za prisluškovanje s strani varnostno-obveščevalnih služb nevarno zbližujejo tistim za policijo, s to razliko, da so vsebinski kriteriji za utemeljitev prisluha zoper posamezno osebo oz. številko še vedno nižji.

Kar nas zdaj pripelje so naše SOVE. Le-ta ima v 21. členu svojega zakona zapisano pooblastilo za t.i. "spremljanje mednarodnih sistemov zvez". Spremljanje je "strateško", se pravi, se ne nanaša na posamezne osebe ali organizacije, ampak na "zadeve", tj. posamezne grožnje za slovensko nacionalno varnost, oz. druge varnostne, politične in gospodarske interese države Slovenije (naloge SOVE, 2. člen). Seznam prisluškovanih številk se zato lahko hitro in enostavno širi oz. krči, odvisno od poteka posamezne zadeve. Odobritev je minimalna - prisluškovanje v "zadevi" odobri kar direktor agencije s pisno odredbo, v kateri na splošno navede "način, obseg in trajanje prisluhov". Sodne odobritve ni. Nadzor je minimalen in bolj ko ne političen, kot vidimo iz prakse pristojnega odbora državnega zbora za nadzor varnostno-obveščevalnih služb. Naklonjenosti nadzoru s strani upravnih organov ni. Še posebej se je informacijski pooblaščenec odločil, da je s svojim poskusom ustavne presoje svojo dolžnost nadzora opravil enkrat za vselej.

Ti prisluhi so udejanjeni tako, da ima SOVA na vseh večjih mednarodnih vozliščih urejen port mirroring s ključnih omrežnih usmerjevalnikih oz. je pripopana na ključne optične kable, preko katerih so slovenska telefonska in internetna omrežja povezana v tujino. Kratkomalo, kopija skoraj vsega mednarodnega telefonskega in internetnega prometa, kjer je ena stranka slovenski priključek, ali ki tranzitira čez Slovenijo, gre v SOVI-ne usmerjevalnike. Tam si potem agenti neposredno in sami naklikajo prisluškovanje za tiste priključke, ki so po njihovem mnenju relevantni za njihovo tekočo zadevo. Ali pač - ker nadzor izvajajo sami (za razliko od policije, katerim to uredi operater) in ker si ga tudi odobrijo sami (namesto da bi jim ga sodišče), lahko le upamo, da je tako. Vedno obstaja možnost, da SOVA prisluškuje tudi priključkom, ki jim glede na svoje naloge in znotraj teh odprte zadeve ne bi smela prisluškovati. Da je temu tako, pričajo številne pretekle afere, iz katerih je razvidno, da agencija in njen glavni naročnik, vlada, dostop do mednarodnih vodov zlorabljata bolj za notranjepolitično obračunavanje (in deloma pomoč policiji) kot kaj drugega. Če pa bi imeli na voljo še sistema, kot sta PRISM in XKeyScore, pa bi najbrž uporabili še njih.

Navedeni člen je l. 2008 že bil predmet ustavne presoje, vendar je Ustavno sodišče takratni predlog IP zavrglo. Pri tem je pomenljivo ločeno mnenje takratnega sodnika Ribičiča, ki je menil, da bi bilo vsebinsko presojo potrebno opraviti, ter da bi zakon v tem primeru najbrž padel. Upoštevaje, da krši prav vse kriterije omenjenega "evropskega standarda", si je težko predstavljati, kako bi v drugo lahko bilo drugače.

Potem pa je tudi še en moment, in sicer ta z ustavno pritožbo in zahtevo posameznika za odškodnino. ESČP za razliko od Unijinega CJEU ne presoja veljavnosti zakonov, ampak odloča o odškodninskih zahtevkih posameznikov, ki trdijo, da jim je določena država, podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah, kršila njihove pravice. Za dobiti odškodnino morajo pritožniki seveda najprej dokazati obstoj škode. To je historično pomenilo, da so morali dokazati, da jim je država nezakonito prisluškovala. In to je, glede na vso tajnost, zavito okoli teh služb, bilo zelo težko. Sodišče je to "manjko pravne varnosti" sčasoma pripoznalo in začelo trditi, da je škoda lahko podana tudi zavoljo "grozečega občutka" (menace) državnega nadzora, za vsakim vogalom in na vsaki telefonski linijo, še zlasti, v kolikor v državi ni ustreznih mehanizmov za nadzor varnostno-obveščevalnih služb. In še zlasti v vzhodnoevropskih, postkomunističnih državah v zadnjem času ugotavlja, da so ti mehanizmi bolj tako-tako. Takšni so tudi pri nas. Kar vsaj načeloma pomeni, da lahko zdaj vsakdo, ki uporablja telefon in internet, vloži ustavno pritožbo in zahteva, da se SOVI pristriže peruti, če pa bo še tam zavrnjen, pa nas nese na ESČP. Tam smo trenutno v fini druščini skoraj izključno vzhodnoevropskih in azijskih držav, ki imajo odprtih več kot 1500 primerov (letno poročilo za 2015, stran 7) (država se lahko poravna s pritožnikom in s tem zapre primer), pri čemer bolj ko ne v vseh zadevah, kjer sodišče na koncu tudi odloči, izgubimo.