Temna stran razvoja iger

Razvoj računalniških in video iger marsikomu zveni kot sanjski poklic, a branža oziroma zaposleni v njej se v zadnjem času soočajo s številnimi težavami. Največ se v javnosti govori o problemu nadur in predolgih delavnikov (crunch), ki so postali že stalnica. Že več let niso 50-, 55-, 60-urni in za krajši čas celo 100-urni delovni tedni nič nenavadnega. Precej manj pa se govori o nedostojno nizkih plačah, ki jih izplačujejo veliki studii.

Razvoj iger namreč ni samo programiranje. Pri nastajanju sodelujejo številni vizualni umetniki, pisci zgodbe in podobni poklici. Njihove plače so tako nizke, da v dražjih ameriških mestih ne morejo niti najeti stanovanja. Na Digital Trends so odstrli tudi aspekt razvoja, k čemur jih je vzpodbudila Becca Hallstedt, ki je to doživljala iz prve roke.

Večina studiev je v dragih mestih, kot so San Francisco, Los Angeles, New York ali Seattle, kjer minimalne plače ne zadoščajo za dostojno preživetja in po možnosti odplačevanje študijskih kreditov. Ko je Hallstedtova kot študentka delala za studio iz Chicaga, je zaslužila 12 dolarjev na uro. Ko so jo kasneje zaposlili, je dobila 11 dolarjev na uro brez dodatkov. V Chicagu je Netherrealm Studios pač edini studio, ki razvija igre, in temu primerno se tudi obnašajo.

Ko se je kasneje zaposlila pri Blizzardu, je plača poskočila na 25 dolarjev ali okoli 52.000 dolarjev na leto. Temu primerno pa so poskočili tudi stroški, ker je Blizzard lociran v Kaliforniji, kjer so najemnine za garsonjere ali 1-sobna stanovanja okrog 1800 dolarjev na mesec. Tudi v Telltale Studios so ji ponudili 50.000 dolarjev na leto, kar je v San Franciscu pod pragom revščine. Njena zgodba ni edina, je le izpostavljena.

Drugi del tega kroga predstavljajo pisarne za podjem, ki jih najemajo veliki studii (outsourcing). Te so pogosto na Kitajskem, kjer plače prav tako niso posebej visoke. V enem večjih studiev, ki dela na razvoju iger za ameriška podjetja, so plače začnejo pri 6000 juanih na mesec, kar znese okrog 10.000 evrov na leto - bruto. Zaposleni običajno vztrajajo dve ali tri leta, potem pa gredo počet kaj drugega. Na Kitajskem je talenta in ljudi dovolj, da takšne fluktuacije niso problem.

Podobne zgodbe se dogajajo tudi na Japonskem pri produkciji animejev. Ti so običajno večidel narisani ročno. Najslabše plačani so začetniki, ki rišejo vmesne sekvence med kadri. Ti so običajno pogodbeniki in zaslužijo okrog 2 dolarja na risbo - ki lahko vzame tudi več kot uro. Zaslužki pa se ne dvignejo bistveno niti više po lestvici. Delovniki so dolgi, plačila pa slaba. Povprečna plača animatorja z nekaj leti delovne dobe na Japonskem je 2,1 milijona jenov na leto (17.300 evrov). Dobički in zaslužki studiev pa medtem rastejo.