V ZDA potihem nastaja baza zvočnih podpisov zapornikov

Zapori v Združenih državah potiho gradijo ogromno zalogo biometričnih zvočnih podpisov tako jetnikov kot tistih, ki so z njimi v telefonskem kontaktu, tamkajšnje pravo pa v tem trenutku dogajanju ne uspe slediti.

Medtem ko s prstom kažemo na Kitajsko in njeno skrb vzbujajočo rabo prepoznave obraza za množični nadzor, pa tudi na Zahodu rastejo banke biometričnih podatkov. The Intercept je razkril, da se v Združenih državah pospešeno razrašča praksa beleženja in kopičenja zvočnih podpisov jetnikov, ki uporabljajo telefon za komunikacijo z zunanjim svetom. S takšnim identifikacijskim zaznamkom je potem moč govorca prepoznati v drugih pogovorih, v katerih je sodeloval. Tehnologija izvira iz tiste, ki jo je ameriška vojska razvijala za identifikacijo islamskih teroristov v prisluhih, pa je nato našla v pot v privatna podjetja, kakršno je Securus, ki s tehnologijo oskrbujejo zapore. Doslej naj bi tako nastali zvočni podpisi za približno 200.000 ljudi.

Zadeva je problematična iz večih vidikov. Zakonodaja se področja sploh še ni konkretno lotila, zato tu v praksi vlada brezpravje, kar na primer zaporom omogoča, da podpise hranijo neskončno dolgo. Kaznjenci so v njihovo izdelavo - kar običajno napravijo z recitiranjem določenih stavkov - zvečine prisiljeni pod grožnjo odvzema dostopa do telefona ali pa se jih o tem sploh ne obvesti. Beleži se tudi podpis sogovornikov od zunaj, le da se ga v tem primeru ne poveže z njihovimi osebnimi podatki. Obstoj takšne velike, slabo regulirane baze biometričnih podatkov, odpira vrsto možnosti zlorab; tako denimo obstajajo poročila o nadzorovanju in izživljanju nad tistimi zaporniki, ki so lani vodili odmevno stavko. Obenem je vse manj možnosti za druge oblike komuniciranja z zunanjim svetom, saj še posebno zasebni zapori v ZDA zaradi krčenja stroškov ukinjajo obiske v živo na račun video klicev. In to precej dragih.

Kazenske institucije se branijo, da je takšna raba tehnologije nujna, če želimo, da se odpravijo zlorabe telefonske komunikacije s strani zločincev. Vsi pogovori jetnikov se sicer snemajo in prečesavajo z analitičnimi orodji za iskanje ključnih besed, toda možnosti za izigravanje nadzora je ogromno, ker je ljudi za preverjanje pogovorov premalo. Kriminalci tako izrabljajo vrsto trikov, kot je sporazumevanje v drugih jezikih, da preko telefona urejajo tihotapljenje ali grozijo pričam. Še posebno je v ameriških zaporih prisotna praksa kraje identifikacijskih številk drugih zapornikov, s čimer se lahko ponekod zaobide bazo prepovedanih telefonskih številk, ki jih določena oseba ne more klicati. Prav takšna lažna izdajanja naj bi zvočni podpisi odpravili. Pa čeprav strokovnjaki opozarjajo, da tehnologija v bistvu ni stoodstotno zanesljiva.