Nadaljuje se lov na črn izvir škodljivega CFC-11

Ko sredi minulega meseca Nature objavila raziskavo, ki je pokazala na nepričakovano visoke koncentracije CFC-11 v atmosferi, se je znanstvena skupnost zdrznila. Škodljivi klorofluoroogljki (CFC) so bili prepovedani že 1989, ko je začel veljati montrealski sporazum, ki so ga podpisale čisto vse države. Nenavadno visoke koncentracije kažejo, da nekdo goljufa in kljub prepovedi še vedno ali vnovič proizvaja te okolju škodljive kemikalije. Nihče pa še ne ve, kje.

Glavni problem CFC-jev je njihova dolgoživost in razpadni produkti. CFC-ji se v višjih plasteh atmosfere zadržujejo zelo dolgo in le počasi razpadajo. Ko pa razpadejo, je njihov razpadni produkt tudi klorov radikal, ki je odličen katalizator za uničevanje ozona. En sam klorov radikal lahko več milijonov molekul ozona pretvori v kisik in to počne leta, ne da bi se potrošil. Ko so se CFC-ji prenehali proizvajati, je njihova koncentracija začela upadati, a je to zelo dolgotrajen proces.

Sedaj pa grozi, da se bo ustavil, če ne bomo ugotovili, kdo se roga mednarodni skupnosti. Čeprav bi teoretično CFC-ji v okolje pronicali tudi iz odslužene bele tehnike, izsledki raziskave to možnost prepričljivo zavračajo. CFC-jev je v ozračju preprosto preveč. Toda ugotoviti, kdo jih proizvaja, ne bo tako enostavno. Znano je, da se je nenavadno poviševanje koncentracije začelo leta 2014. Oblak CFC-jev nosi čez Pacifik, je pojasnil Stephen Montzaka iz NOAA, ki je prvi avtor raziskave.

Problem je, da merjenje koncentracije CFC-jev ni preprosto, še več truda pa zahteva določitev globalnih profilov. Montzaka je s skupino potreboval štiri leta, da je ugotovil, kje se giblje oblak CFC-jev. Pri tem so sodelovali z raziskovalci iz ZDA, Avstralije, Kanade, Irske, Izraela, Kitajske, Južne Koreje in drugih držav, ki merijo koncentracije CFC-jev. Ti redno spremljajo stanje v ozračju in na nek način skrbijo, da je tovrstne podnebne sporazume sploh mogoče uveljavljati, saj bi bili brez možnosti nadzora le mrtva črka na papirju.

O težavnosti določevanja vira CFC-jev najlepše priča podatek, da bomo za približno lokacijo vira izvedeli leta 2019 ali 2020, če bo šlo vse po načrtih, pojasnjuje Paul Newman, ki vodi znanstveni odbor za nadzor izpolnjevanja montrealskega protokola. Ni preprostega detektorja za CFC, kot lahko na lokalni merilni postaji merimo koncentracije žveplovih ali dušikovih oksidov ter ozona. Za natančne analize potrebujemo GC/MS (plinski kromatograf z masnim spektrometrom). Zato znanstveniki upajo, da se bo problem morda že prej rešil sam od sebe. Če bi države v jugovzhodni Aziji, od koder najverjetneje prihaja vir, izvedle stroge preglede svoje kemične industrije, bi morda vir našle in zaprle. Če se to ne bo zgodilo, bo pot nekoliko daljša.