Nekdo v Aziji goljufa in ponovno proizvaja ozonu škodljive klorofluoroogljike

Ko so konec 70. let znanstveniki izmerili, da se koncentracija ozona v stratosferi zmanjšuje in da je zmanjšanje še posebej izrazito nad polarnimi območji, kjer ga imenujemo ozonska luknja, je bil odziv svetovnih sil usklajen. Po vsem svetu je bila od leta 1989 prepovedana proizvodnja in uporaba nekaterih ozonu škodljivih kemikalij, med katerimi so klorofluoroogljiki (CFC). Ozonska luknja se krči, koncentracija CFC-jev pa upada - a prepočasi, torej očitno nekdo nekje goljufa. Tako ugotavlja raziskava, ki je bila ta teden objavljena v Nature.

Odziv na odkritje ozonske luknje je montrealski sporazum, ki so ga podpisali leta 1987 in je začel veljati leta 1989. Z njim so se vse države na svetu - predstavlja prvi sporazum v zgodovini, ki so ga podpisale vse države članice Združenih narodov in še nekaj opazovalk - dogovorile, da se bo prepovedala uporaba in proizvodnja CFC-jev in nekaterih sorodnih spojin. Popolna prepoved velja od leta 1996 in je pripomogla, da se je koncentracija CFC-jev začela počasi zmanjševati. To je zelo pomembno, saj padanje koncentracije ozona pomeni, da čedalje več škodljivih UV-žarkov prodre do površja Zemlje. UV povzroča raka, hkrati pa škoduje večini človeških izdelkov.

Montrealski sporazum je unikaten v več pogledih. Poleg univerzalne podpore predstavlja tudi eno najhitrejših in najučinkovitejših akcij v zgodovini. Leta 1973 sta namreč Frank Sherwood Rowland in Mario Molina prva ugotovila, da imajo CFC-ji zelo negativen vpliv na ozonsko plast. Te molekule so dovolj stabilne, da v atmosferi ostanejo več let, v tem času pa počasi difundirajo v stratosfero. Tam delujejo kot katalizatorji za razpad ozona. To pomeni, da vsaka molekula CFC-jev pripomore k hitremu razpadu več molekul ozona, sama pa se pri tem ne spremeni ali iztroši. CFC-ji imajo razpolovno dobo med 50 in 100 leti. Le 14 let po tem odkritju je svet podpisal sporazum, da CFC-je prepove. Kaj takega si je danes težko predstavljati.

CFC-ji, med katerimi najpogosteje poznamo komercialno ime freon, so se uporabljali kot topila, v izolacijah, kot potisni plini in hladilni plini v toplotnih črpalkah (hladilnikih in zamrzovalnikih). Ko so se prenehali uporabljati in proizvajati, se je čez nekaj let njihova koncentracija v atmosferi ustalila in sčasoma začela upadati - trajalo je, saj so sproti izhlapevali iz starih naprav. Ozonska luknja se je tako na prelomu tisočletja vendarle začela krčiti in naj bi do konca stoletja povsem izginila. Če seveda ne bo kdo goljufal.

V zadnji raziskavi namreč ugotavljajo, da se koncentracija CFC-11, ki se od leta 2007 sploh ne proizvaja več (za nekatere spojine so bila določena daljša prehodna obdobja ali določene izjeme, če ni bilo zamenjav v nišni rabi), ne zmanjšuje, kot bi se morala. Ameriška NOAA (National Oceanic and Atmospheric Administration) namreč ugotavlja, da se po letu 2012 hitrost upadanja koncentracije ne ujema več z napovedi in modeli, temveč je znatno počasnejša. Tudi meritve in izračuni britanskega CIRES-a (Cooperative Institute for Research in Environmental Sciences) pritrjujejo tem zaključkom. Meritve z različnih postaj po svetu kažejo, da je vir bržkone v vzhodni Aziji. Iz Združenih narodov so se hitro odzvali z izjavo, da so ti izsledki velika grožnja za ponovno povečanje ozonske luknje in da je montrealski sporazum izjemno pomemben. Zato so pozvali k analizi, identifikacija vira in ustreznim ukrepom.

CFC-ji so dolgoročen problem, ki se lahko reši le z usklajenim delovanjem, kakršnega predvideva montrealski sporazum, in potrpežljivostjo. Ker so še vedno prisotni v številnih starih napravah in izolaciji stavb, so manjše emisije v ozračje neizogibne. Vseeno pa je teh virov čedalje manj, saj je tudi zelo starih naprav, ki gredo v odpis, čedalje manj. Celokupne emisije so se od leta 2012 povečale za 25 odstotkov, česar se drugače kot s svežo proizvodnjo ne da pojasniti, dodajo. Raziskovalci poudarjajo, da je trend še vedno v smeri zmanjševanje koncentracij in da če novi, neznani vir hitro odkrijemo, dolgoročnih posledic ne bo. Če pa se to ne bo zgodilo, bo to povečalo tveganja za širjenje ozonske luknje.

Nepojasnjeno pa ostaja vprašanje, zakaj bi kdo spet začel uporabljati CFC-je. Za njihovo prepoved so se države zavzele in jo večidel tudi spoštovale prav zato, ker imamo na voljo alternative, ki so boljše. Proizvodnja hladilnih naprav in gasilnih aparatov prav v nobenem primeru ni prizadeta zaradi te prepovedi.