Simulacije pokazale, zakaj so veliki jeziki obširnejši in preprostejši

Angleščina je težka, angleška slovnica pa ni. Besedišče v angleškem jeziku je eno najbolj razgibanih in med največjimi na svetu, medtem ko so stavčne strukture v povprečju preproste. Na drugi strani so jeziki, kamor sodi tudi slovenščina, ki nimajo tako obširnega besedišča, a imajo zelo zapleteno slovnico s številnimi pregibnimi vrstami. Zdi se, da so jeziki z velikim številom govorcev kompleksni v besedišču in preprosti v slovnici (angleščina, kitajščina, arabščina itd.), medtem ko za manjše jezike v povprečju velja obratno. Raziskovalci so z računalniškimi simulacijami osebkov, dejansko z govorečimi boti, pokazali, zakaj velikost populacije nujno vpliva na jezik.

Raziskave živih jezikov so že v preteklosti pokazale, da imajo veliki jeziki bogatejše besedišče. Čim več ljudi kot govori jezik, tem več novih besed izumijo. Analize polinezijskih jezikov so pokazale, da večje skupine govorcev ne le hitreje izumljajo nove besede, temveč tudi počasneje opuščajo besede. V preteklosti je bila pogosta hipoteza, da imajo veliki jeziki več nematernih govorcev, ki nikoli ne obvladajo vseh podrobnosti slovnice. Ko ti potem svojo verzijo jezika širijo na prihodnje rodove, se nekatere podrobnosti počasi izgubijo. Toda zakaj se ne izgublja besedišče, temveč le slovnica? Nova raziskava kaže, da število maternih govorcev sploh ni potreben pogoj za razvoj različne kompleksnosti. Gre za velikost populacij in s tem povezano število sogovornikov in različnih pogovorov, ki jih imajo ljudje.

Simulacija je pokazala, da gre v resnici za isti dejavnik, ki ga imenujejo enostavnost difuzije. V večjih družbah se osebki pogovarjajo z več različnimi osebki, pogovori pa so različni in predvsem bolj površinski. Zaradi tega slišijo veliko novih besed in jih tudi usvojijo, ker je učenje novih besed enostaven postopek. Hkrati pa so manjkrat izpostavljeni določeni redki stavčni konstrukciji, ki bi jo morali slišati večkrat, da bi v popolnosti usvojili njeno pravilo. Učenje slovnice je počasnejše proces, ki terja več izpostavitve, ki je v velikem svetu niso deležni. Nasprotni v majhnih naselbinah ljudje srečujejo iste ljudi, zaradi česar so pogovori podobni. Besedišča ni veliko in se ponavlja, hkrati pa se krepijo tudi slovnična pravila, saj imajo ljudje čas, da jih usvojijo.

Tudi v praksi vidimo ta fenomen. Jeziki izoliranih skupin ostanejo bolj arhaični kakor jezik matične tvorbe. Gradiščanska hrvaščina je podobna hrvaščini iz 18. stoletja, v Argentini in Avstraliji govorijo arhaično slovenščino, v Quebecu govorijo starejši dialekt francoščine kakor v Evropi itd. Seveda pa smo v modernem času opisane naravne pojave precej upočasnili, saj je jezik kodificiran. To ne pomeni, da se ne spreminja več, se pa počasneje.