Jezik vpliva na varčevanje, ukvarjanje s športom, kajenje

Zamisel, da materni jezik v veliki meri vpliva na naše dojemanje sveta in posledično ravnanje v njem, ni nova. Že Wittgenstein je namreč leta 1921 v svojem Logično-filozofskem traktatu zapisal Die Grenzen meiner Sprache bedeuten die Grenzen meiner Welt (Meje mojega jezika so meje mojega sveta) in na koncu izpeljal Wovon man nicht sprechen kann, darüber muss man schweigen (O čemer človek ne more govoriti, o tem mora molčati). Utemeljitelj jezikoslovnega strukturalizma in semiotike Ferdinand de Saussure je leta 1916 to povedal nekoliko drugače, in sicer Si les mots tenus pour des concepts préexistants eux auraient des équivalents exacts dans la signification d'une langue au prochain et ce n'est pas aussi (Če bi besede opisovale predhodno obstoječe pojme, bi imele natančne pomenske ekvivalente v drugih jezikih, a to ne drži). Omenjeno tolmačenje največkrat imenujemo Sapir-Worfova hipoteza po ameriških lingvistih, ki sta v krepki verziji hipoteze zapisala, da jezik omejuje misli in določa kognitivne kategorije, v šibki pa pravita, da jezik zgolj vpliva nanje. Teorija je kontroverzna, znanstveniki pa skoraj 100 let po postavitvi še vedno poizkušajo najti dokaze, ki bi jo dokončno podprli ali ovrgli.

Delni rezultati so že znani. Poznan primer so govorci jezikov, ki ne vsebujejo besed levo in desno, ampak se orientirajo po straneh neba. V povprečju imajo ti govorci v vsakem trenutku precej boljšo predstavo od govorcev indoevropskih jezikov, kje je sever. Podobno si govorci jezikov, ki poimenujejo več osnovnih barv, bolje zapomnijo odtenke različnih barv, ki so jih videli - če so le ti dovolj različni, da padejo v drugo kategorijo (ruščina npr. loči izraza za temno in svetlo modro).

Še bolj zanimivi pa so izsledki zadnje metaraziskave z Yala, v kateri je avtor primerjal dojemanje prihodnosti z njenim izražanjem v jeziku. Ker se jeziki v grobem ločijo po FTR (future-time reference) na krepke, kjer mora imeti vsak stavek, ki je semantično (pomensko) v prihodnosti tudi gramatikalno (slovnično) obliko prihodnjika (tak primer so angleščina, francoščina, portugalščina in seveda slovenščina), in šibke, kjer imajo lahko stavki s prihodnjim pomenom enako slovnično strukturo kot sedanji (taki primeri so nemščina, finščina in kitajščina), moremo primerjati govorce teh jezikov po vzorcih vedenja. V nemščini namreč smemo reči Morgen regnet es (*jutri dežuje), medtem ko v slovenščini, angleščini ali portugalščini ta stavek nima smisla. V tem smislu je slovenščina nekje vmes, saj smemo sedanjik uporabljati vsaj za načrte v prihodnosti (jutri grem v knjižnico), medtem ko angleščina ne dopušča niti tega (temveč vztraja pri I will go / am going to the library tomorrow).

Avtor je ugotovil, da obstoji korelacija, saj so govorci šibkih jezikov bolj nagnjeni k varčevanju, v povprečju privarčujejo več za pokojnino, se več ukvarjajo s športom in manj kadijo. Ti izsledki ostanejo tudi po podrobni analizi in obdelavi podatkov, s katerima se izločijo vplivi okolja. Od tod sledi ugotovitev, da govorci krepkih FTR-jezikov prihodnost bolj ločijo od sedanjosti, se z njo ne obremenjujejo in ne računajo nanjo v tolikšni meri kot govorci šibkih jezikov. Enako se zgodi tudi znotraj držav, kjer je okolje zelo podobno, a ljudje govorijo več različnih jezikov (recimo v Švici). Kdor govori šibek FTR-jezik, dojema prihodnost kot manj oddaljeno oziroma bolj povezano s sedanjostjo, zato zanjo več načrtuje.

V članku najdemo tudi nekaj številčnih vrednosti. Govorci krepkih jezikov v povprečju privarčujejo 170.000 evrov manj, so 13 odstotkov bolj nagnjeni k debelosti, 24 odstotkov bolj nagnjeni h kajenju in se 29 odstotkov redkeje ukvarjajo s športom. Avtor pojasnjuje, da korelacij v tem primeru zelo verjetno pomeni tudi vzročno povezavo, saj več dokazov kaže, da je obratno manj verjetno; torej, da bi bile razlike v jeziku posledice razlik v dojemanju prihodnosti in ne obratno.