Išče se deveti planet

Koliko planetov je v našem Osončju, ni tako enostavno vprašanje, kot se zdi. Večina se nas je učila, da devet, danes jih je osem, v preteklosti pa smo jih imeli že tudi enajst. In to v bližnji, človeški preteklosti, ne oddaljeni vesoljski preteklosti med nastajanjem Osončja. Problem je računovodske narave, zanimiv pa je zato, ker so se januarja pojavile špekulacije, da smo odkrili nov planet z orbito daleč onstran Plutonove. Mike Brown s Caltecha je namreč objavil članek, ki precej dobro razlaga nekaj nenavadnih lastnosti našega Osončja s predpostavko, da se daleč za Plutonom skriva deveti planet, ki je vsaj desetkrat masivnejši od Zemlje.

Browna poznamo zlasti kot človeka, ki je med najbolj odgovornimi, da se je Pluton s seznama planetov preselil na seznam pritlikavih planetov (dwarf planets), s čimer je število prvih z devet upadlo na osem. Nekateri sicer temu nasprotujejo, a razlogi so dobro utemeljeni.

Besedo planet so izumili stari Grki in z njo opisali vsa svetla nebesna telesa, ki se opazno premikajo po nebu: Merkur, Venero, Mars, Jupiter, Saturn - in Sonce ter Luno. Ne najbolj posrečena definicija, a tisti čas bolje pač ni šlo. Teleskopi so nam kasneje omogočili odkritje Urana in Neptuna, vrste lun in drugih teles ter seveda nesrečnega Plutona. Na seznam planet smo dodali še Zemljo, z njega izpustili Sonce in Luno, pa smo dobili devet planetov.

Ni pa bilo vedno tako. Še pred odkritjem Plutona in Neptuna je imel seznam planetov enajst članov, saj so tam tičali še Cerera (1801), Palas (1802), Juno (1804) in Vesta (1807). Teleskopi so se izboljševali in odkrivali so čedalje več teh nenavadnih "planetov" med Marsom in Jupitrom, zato so jih sčasoma prekvalificirali v asteroide v asteroidnem pasu, saj so bili precej drugačni od pravih planetov. Za Pluton (1930) se je izkazalo enako, saj so v njegovi okolici odkrili še kopico podobnih ledenih teles. Dokler je bil največji med njimi, smo se še lahko pretvarjali, da je dovolj poseben za vključitev na seznam planetov, odkritje nekoliko masivnejše Eride leta 2005 pa nas je postavilo pred dilemo. Širiti število planetov ali končno spraviti definicijo v red. In zato od leta 2006 Pluton uvrščamo med pritlikave planete, pravih planetov pa je spet le osem.

In sedaj bi jih lahko imeli spet devet, a ne s prekvalifikacijo, temveč z odkritjem novega planeta. Brown od januarja trdi, da številni dokazi kažejo na obstoj devetega planeta, ki bi imel maso za vsaj deset Zemelj in bi krožil res daleč od Sonca (prisončje 200 astronomskih enot, Neptun jih ima v odsončju 30). Obstoj tega planeta bi odgovoril na nekaj pomembnih vprašanj, zakaj imajo objekti Kuiperjevega pasu orbite, kot jih imajo. Simulacije namreč kažejo, da četudi bi nastali v trenutni konfiguracijo, bi prej ali slej odtavali drugam, tako pa njihove orbite ostajajo precej zgoščene. Obstoj devetega planeta to pojasni, saj jih stabilizira. Hkrati bi s tem pojasnili nekaj nenavadnih orbit, kot je na primer Sednina, ter nekaj orbit, ki so pravokotne na ekliptiko Osončja. Kadar ena predpostavka razloži več problemov, je o njej smiselno vsaj razmisliti.

Devetega planeta, ki na katerem bi leto trajalo 10.000-20.000 zemeljskih let, ni videl še nihče. Sta pa ravno ta teden dva znanstvenika našla doslej najprepričljivejše dokaze, da res obstaja, s čimer se strinja tudi Brown. NASA je planet X že iskala, pa ga ni našla. Leta 2013 je WISE (Widefield Infrared Survey Explorer) izključil možnost obstoja planetov v velikosti Saturna ali večjih vse do 10.000 astronomskih enot od Sonca. A po drugi strani bi lahko imeli vmes kakšen manjši planet, ki ga WISE ni videl. Zadnji predlogi o planetu z 10 masami Zemlje so prav to in če smo se v zadnjih letih kaj naučili, je to prav zelo visoka pogostost manjših, Zemlji podobnih planetov v vesolju. Morda ga imamo tudi onstran Kuiperjevega pasu, a dokler ga ne vidimo, bomo ne glede na statistično prepričljiv dokaz o njem le špekulirali.