SSD-ji vzdržljivejši od pričakovanj proizvajalcev

Pogoni SSD, ki jih kupimo za domačo rabo, so običajno deklarirani za nekaj deset terabajtov zapisanih podatkov, preden naj bi se iztrošili. Na TechReportu od lanskega avgusta teče eksperiment, v katerem na šest SSD-jev zapisujejo ogromne količine podatkov in opazujejo, kdaj bodo odpovedali. Trenutno je preživelih polovica, vsi pa so zdržali bistveno dlje, kot so napovedovali proizvajalci.

Razlog za omejen rok trajanja pomnilniških celic v SSD-ju je nekoliko zamotan, v principu pa ga je moč razstaviti na dva prispevka. Po eni strani operacije branja in zlasti pisanja načenjajo fizično strukturo celic NAND-a, ki se počasi kvarijo, po drugi strani pa se pojavljajo zablodeli elektroni, ki ostajajo v celicah in znižujejo napetost. V teoriji je najbolj vzdržljiv (in tudi najdražji) SLC, kjer se v celico zapiše en bit podatkov, nekoliko manj MLC, kjer zapišemo dva bita (razlikovati je treba med štiri vrednostmi), najmanj pa TLC, kjer zapišemo kar tri bite (in razlikujemo med osmimi vrednostmi). Posebej zagoneten primer je pisanje podatkov, saj za razliko od diskov SSD-ji ne zmorejo zapisati poljubne količine podatkov, ampak lahko prepisujejo le celotne bloke. Četudi spremenimo le en bit, se ponovno zapiše celoten blok, v katerem se ta bit nahaja.

Ko celica odpove, SSD ni zanič, saj imajo precej rezervnih celic, ki jih krmilnik uporabi namesto pokvarjenih, ne da bi mi to sploh vedeli. Seveda lahko ta podatek dobimo iz atributov SMART z ustreznimi programskimi orodji.

Zato so se lanskega avgusta lotili testiranja šestih SSD-jev. Na tnalu so bili: Corsair Neutron GTX 240 GB, Intel 335 Series 240 GB, Samsung 840 Series 250 GB, Samsung 840 Pro 256 GB in dva Kingston HyperX 3K 240 GB.

Po slabem letu so morali SSD-ji prežvečiti okrogel petabajt podatkov in trije še vedno delujejo, poraženci pa so odpovedali med 700 in 800 TB. To je bistveno več, kot povprečen uporabnik zapiše v celotni življenjski dobi računalnika. Odpovedali so Kingston HyperX 3K, Intel 335 Series in Samsung 840 Series. Slednji je posebej zanimiv, ker je edini s TLC, zato so pričakovali, da bo odpovedal najprej. To se ni zgodilo, ker je projektiran z upoštevanjem občutljivosti TLC-ja, zato ima ogromno rezervnih sektorjev. Roko na srce pa jih je SSD začel uporabljati že po 200 TB podatkov. Žal je tudi edini, ki je umrl brez opozoril SMART.

Zanimivo je, da trije SSD-ji še vedno veselo žulijo podatke, čeprav so že krepko čez petabajt, deklarirani pa so na največ 200 TB. Testi hitrosti kažejo, da se tudi proti koncu življenjske dobe SSD-ji ne upočasnijo bistveno. Upajmo le, da proizvajalci teh podatkov ne bodo razumeli kot možnost, da nekaj privarčujejo pri uporabi manj kakovostnih materialov za SSD-je.