Tajne preiskovalne metode

To pomlad bo v parlamentarno proceduro vložena najbrž najbolj agresivna novela Zakona o kazenskem postopku doslej. Ministrstvo za notranje zadeve - policija namreč želi v ZKP-M vključiti IMSI lovilce in policijske trojance, nedvoumno dovoliti razkrivanje identitete uporabnikov interneta brez sodne odredbe, razmišlja pa se še o iskanju pripornic s prisluškovanjem sorodnikov, sosedov in znancem. O vsem tem bo treba še precej napisati (Anže je že, priporočamo), a za zdaj en kratek intermezzo v Čezlužje, po lekcijo, kako se stvari ne lotiti.

Torej... Več zveznih in državnih policijskih služb v ZDA že kar nekaj let veselo testira uporablja IMSI lovilce domačega proizvajalca Harris Corporation. Kot že rečeno, gre za male prenosne bazne postaje mobilne telefonije, ki znajo poskenirati vse v bližini prisotne mobilne telefone, oz. jih s pomočjo triangulacije/lova na lisico natančneje locirati. Boljši lovilci znajo tudi prisluškovati, a pustimo zdaj to. Glavna prednost lovilcev pred klasičnim sledenjem s pomočjo operaterja je, da policija pač ne rabi več (sodno regulirane) pomoči operaterja. Stvari lahko izvede kar sama, po možnosti celo brez vednosti (kaj šele dovoljenja) tožilca in sodnika. Ko pa storilca enkrat odkrijejo oz. fizično locirajo, pa zasluge za to pripišejo svojemu lastnemu delu, seveda s klasičnimi policijskimi metodami ("zbiranje obvestil", "priče", "informatorji", "patrulja"). Če uspejo osumljenca potem še zasačiti s kilo koke v rokah, vse skupaj od zunaj (beri na sledeči tiskovni konferenci) zgleda še posebej fino. Lumpi pa se medtem sprašujejo, kako za boga so jih policaji uspeli dobiti.

Harrisu je takšen način sila všeč. Javno razpravljanje o tem, kako točno se je našlo oz. iskalo osumljenca, tekom navzkrižnega zaslišanja na sodišču, bi namreč odprlo številna neprijetna vprašanja. Zato vse njihove pogodbe o izposoji, najemu oz. nakupu teh naprav vključujejo vodotesne klavzule, ki policijo omejujejo pri razkrivanju informacij o tem, da so sploh oz. kako so uporabili lovilca. Gre za bolj ko ne klasični NDA, ki je sicer običajen v poslovnem svetu, v kazenskem postopku, kjer policija na podlagi razlogov za sum grobo posega v ustavne pravice osumljenca, pa bolj ne. Harrisov NDA konkretno pravi, da če sodišče zaprosi za podatke o rabi lovilca, mora policija najprej obvestiti njih, potem pa bodo skupaj oblikovali "čim bolj minimalen odgovor". Isto velja, če bi, bog ne daj, kak novinar podal zahtevek za pridobitev informacij javnega značaja v zvezi z nabavo in rabo njegovih naprav. Harris ima pravico iti čez vsak dokument in se odločiti, katere vrstice se bo počrnilo in katere ne.

In takih pogodb ni malo. Samo floridske policijske postaje so lovilce uporabile v vsaj 200 primerih, vsakič brez da bi o tem sploh obvestili sodnika - kot jim je pač veleval NDA. Če jih je sodnik (na zahtevo obrambe) vprašal, kaj so počeli, je bil odgovor, da ne smejo povedati, ker jim tako pač veleva NDA. Pa ne si mislit, da so bili vsi primeri v zvezi s hudim oz. gospodarskim kriminalom. Uporabili so ga tudi v primeru kraje ročne torbice - v kateri je bil mobilni telefon, ki so ga potem s pomočjo IMSI lovilca izsledili do stanovanja storilca. Tam so potem vstopili kar brez sodne odredbe - saj če že začneš s kršitvijo ustavnih pravic, zakaj bi se potem ustavil, ko si pred vrati osumljenca, za katerega veš, da je kriv?! No, ja... ta konkretni primer iz l. 2008 je trenutno pred pritožbenim sodiščem in zaprt za javnost. ACLU pravi, da ne bi smel biti.

Nazaj domov... Saj si naša policija ne bi upala osumljenca spraviti pred sodišče na podlagi dokazov, pridobljenih s takimi skritimi ("tajnimi") preiskovalnimi metodami? Pa kaj da ne! V devetdesetih, ko še ni imela svoje opreme za prisluškovanje (takrat analognim) telefonskim linijam, so si to opremo sposojali od SOVE, na podlagi tajnega sporazuma, sklenjenega na podlagi 142. člena ZKP, ki pravi, da morajo drugi državni organi sodišču in drugim pravosodnim organom "nuditi potrebno pomoč" pri odkrivanju storilcev kaznivih dejanj. Beri, SOVA je prisluškovala namesto policije. Ko so zagovorniki tako obtoženega želeli pridobiti ta sporazum fotokopije prepisov posnetih pogovorov (skromna, razumna želja, mar ne), je padal odgovor, da ne bo šlo, ker je to "tajno". Pravica biti soočen z dokazi zoper tebe, ter pravica se opredeliti do teh dokazov s svojimi protidokazi (n. kontradiktornosti) sta bili izpostavljeni, a ne uslišani. Policija je vztrajala pri svojem, a morda bi bilo bolje, če ne bi: Ustavno sodišče je namreč sporazum vrglo v zrak, z znamenito obrazložitvijo, da kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v kazenskem postopku namreč niso dopustne niti v "skrajni sili".

Nadejamo se torej, da se slovenska policija glede "novih igračk" - imsijev in trojancev več ne bo šla takih trikov [:|]. Če bodo uporabili neke za zdaj "nespecificirane" trojance, ki se lahko uporabljajo "le" za prisluškovanje šifrirani VoIP komunikaciji (mikrofonu na računalniku, preden posneti zvok šifrira Skype), bodo morali te trojance kasneje tudi pokazati obrambi. Saj kako se bo drugače vedelo, da ni šlo za rootkit, ki je sproti še kaj podtaknil na računalnik, oz. da so zajeti posnetki res pristni?