The New York Times uspešno kljubuje digitalni revoluciji

The New York Times je bil eden prvih časnikov, ki so svoje vsebine na spletu zaklenili s plačljivim zidom (paywall), za katerega imajo dostop le naročniki tiskanih izdaj in naročniki digitalne verzije. Vseeno pri NYT niso šli na nož, ampak so naredili zid zelo propusten. Članki so namreč dostopni, če do njih prijadramo z Googlovih rezultatov iskanja, poleg tega pa lahko vsakdo mesečno brezplačno prebere deset člankov. Predhodno je bila ta številka še dvakrat višja, pa so jo letos zmanjšali. Zamisli o nadaljnjem znižanju na tri članke mesečno še niso udejanjili.

Pričakovali bi, da bo tak liberalen pristop žel pičel uspeh. Odvisno sicer s katere perspektive pogledamo, a splošni vtis je, da je NYT dobro izbral ravnotežje med brezplačnostjo in plačljivostjo. V NYT je namreč še vedno približno enako število zaposlenih kot pred desetimi leti, ko digitalni mediji še niso začeli silovitega pohoda, prav tako ostaja naklada približno nespremenjena, je pojasnil njihov izvršni direktor Mark Thompson.

Z naročninami na svojo spletno stran naberejo 10 odstotkov vseh prihodkov, kar je v zadnjem četrtletju naneslo 38 milijonov dolarjev (tu štejemo le tiste, ki so naročeni na spletno verzijo, niso pa na tiskano). To predstavlja 26-odstotno rast v primerjavi s četrtletjem leto poprej. Hkrati NYT še vedno veliko večino prihodkov ustvari z reklamami in tiskanimi izdajami, in sicer skupno 320 milijonov dolarjev v zadnjem četrtletju.

Očitno torej NYT dobro krmari med nasprotujočima zahtevama, to je vztrajanjem pri starem modelu in eksperimentiranjem z novimi pristopi, ki jih ni malo. Čeprav je z nekaj iznajdljivosti mogoče prav vsak članek brezplačno prebrati na internetu, številno naročnikov raste. Nedvomno je to zasluga visoke kakovosti in integritete, ki ju ima NYT, zaradi česar uživa zaupanje bralcev. Nezanemarljivo pa je tudi dejstvo, da lahko vsakdo zastonj prebere nekaj člankov, kar ga na koncu prepriča, da se časnik splača naročiti. Pri nas je situacija ravno obratna. Piano trmasto zaklepa vse članke, za dostop pa je že v začetku treba plačati (z malo izjemami). In slovenski časniki niso tako kakovosti in tako brani, da bi se jim vse skupaj splačalo, zato Piano životari.