München končal prehod na Linux, rezultat pozitiven

Eden najbolj znanih primerov prestopa na Linux je gotovo München, ki je junija 2004 sprejel odločitev o selitvi celotnih mestnih oblasti z Microsoftovo programske opreme na odprtokodno. Celoten postopek je trajal devet let, v tem času pa so se vrstile tako kritike kot pohvale projekta. Sedaj je postopek bolj ali manj končan, v Münchnu pa so prepričani, da je končni rezultat zelo dober. Oktobra letos, ko je bil projekt končan, je na Linux prestopilo 14.800 uporabnikov, na OpenOffice pa 15.000.

Večkrat preberemo, da je pri tovrstnih prestopih glavni pomislek finančni prihranek, a to ni glavna stvar. Vsaj kar se tiča Münchna, so ocene o prihranku sila različne. Mestne oblasti pravijo, da so privarčevale 10 milijonov evrov, ker ni bilo treba obnoviti Microsoftovih licenc in nadgraditi računalnikov. Prav slednje je pomembne faktor, saj odprta koda omogočila uporabo starejših računalnikov, ki bi jih morali za namestitev novih verzij Windows in Office zamenjati. Samo pri strojni opremi naj bi privarčevali 4,6 milijona evrov.

Ocene konkurence so seveda bistveno drugačne. Microsoft si je leta 2003, torej še pred glasovanjem, na vse kriplje prizadeval, da bi München ostal pri Microsoftu in ponujal milijonski popust. Hewlett-Packard je v svoji oceni izračunal, da je celoten projekt migracije stal 60 milijonov evrov, kar je bistveno več od 17 milijonov evrov za nadgradnjo na Windows XP in nov Office. München pa ocenjuje, da je celotni strošek znašal 23 milijonov evrov, medtem ko bi nadgradnja v sistemu Windows stala 34 milijonov evrov.

Resnica je bržkone nekje vmes. Linux je prinesel svoje stroške, kot je na primer razvoj posebne distribucije Limux, ki je stala slab milijon evrov. A pri prehodu so poleg finančnega prihranka zasledovali tudi večjo ureditev IT-sektorja. Pred prehodom je bila to prava džungla, saj je mestni IT upravljalo 22 različnih IT-služb; praktično vsak oddelek je imel svojo. Prav tako so na računalnikih tekle vse mogoče verzije Windows in Office, tako da je že konsolidacija stala precej, ne glede na to ali bi jo izvedli pod Windows in Linux. Našteli so namreč 300 različnih pisarniških programov in 170 posebnih aplikacij; nekaj jih dejansko niso uspeli preseliti na Linux, a gre za manjšino. To je tudi del prehoda, kjer je bil strošek večji, kot bi bil zgolj ob nadgradnji na Windows.

Drugi pogosti očitek je tudi počasnost, saj je celoten proces trajal devet let. To pomeni, da so v povprečju na dan prestavili osem računalnikov. Nasprotniki prehoda pravijo, da bi v primeru Windows dnevno nadgradili do 500 računalnikov. Bistvena razlika pa je odprtost platforme, saj München ni ujetnik zaprtih formatov, ampak ima svoje podatke v odprtih standardih.

Tako velik prestop stane veliko časa in denarja, zato ni presenetljivo, da se ga je lotilo tako malo velikih organizacij. München je najsvetlejši primer, imamo pa tudi obratne zgodbe, kot je Freiburg, ki si je premislil.