Težave s pozornostjo posledica pomanjkanja energije za nevrone

Pravijo, da so težave s koncentracijo simptom današnjega časa. Preobilica informacij na vseh koncih in krajih naj bi krajšala obdobje pozornosti, tako da smo se na neko vest sposobni osredotočiti le še za zelo kratek čas. Celo ob opravilih, ki jih moramo izvajati v službi, naša misli hitro odtavajo kam stran in včasih se je treba prav prisiliti, da se to ne dogaja (prepogosto). Tavanje misli načeloma štejemo kot nezaželeno lastnost, a razloga za te težave s pozornostjo še nismo dokončno odkrili.

Čedalje več ljud ima diagnosticiran ADHD, razloga pa ne poznamo. Ena izmed bolj priljubljenih teorij ADHD povezuje z dopaminskimi receptorji in koncentracijo dopamina v možganih, ki da je pri bolnikih z ADHD previsoka. Ni pa to dokazani vzrok, kaj šele edini. V zadnjem času beremo o novi teoriji, ki skuša pojasniti tavanje misli. Imenuje se nevroenergetika.

Dejstvo je, da ADHD ni en sam. V resnici je trajanje pozornost količina, ki jo merimo na kontinuumu, podobno kot introvertiranost zvezno prehaja do ekstrovertiranosti. Nevroenergetika, o čemer se lahko podrobneje poučite v znanstvenem članku, ki ga je napisal Killeen, pozornost razlaga s količino hranil, ki jih imajo na voljo možganske celice. Ob ukvarjanju z istim problemom namreč ves čas delujejo iste celice, ki se od stalnega proženja impulzov izčrpajo (tu moramo ločiti med izčrpanostjo, ki pomeni pomanjkanje energije, in utrujenostjo, ki je sorodna utrujenosti materiala). To naj bi se v povprečju zgodilo že po 12 sekundah, ko nevroni izčrpajo lokalne zaloge energije. Možganske celice so sila izbirčne, saj lahko uporabljajo le sladkorje (glukozo in laktat, v skrajnem stradanju pa še ketonska telesca). Energija do nevronov prihaja v kemični obliki po zapletenem postopku, v katerem sodelujejo še astrocite. Bistvo pa je to, da zmanjšana prepustnost te poti povzroči pomanjkanje pozornosti. Pa tudi sicer ima vsak človek različne energijske rezerve in afiniteto do njihovega izkoriščanja, zato so razlike v pozornosti tu že od samega začetka.

Zanimivo je, kako si nevroni opomorejo. Ni namreč nujno, da zadremamo ali kako drugače damo možgane na pašo. Zadostuje že, če se začnemo ukvarjati s kakšnim povsem nepovezanim problemom, tako da bodo dejavni drugi nevroni. K prvem problemu se potem vrnemu čez nekaj časa in marsikdaj bomo dobili povsem nov uvid.